Page 215 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 215
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
gostov in strokovnih ter političnih vednosti nujno vselej v »krizi avtono-
mije«, lahko novinarsko polje po Bourdieju znanstveno pojasnimo in ra-
zumemo le, če upoštevamo to notranjo napetost med ekonomsko in avto-
nomno logiko polja, napetost, ki je v primeru novinarstva še posebej izra-
zita in antagonistična – in ki je, od časa Bourdiejevih refleksij do danes, šla
čez številne pomembne transformacije.
Aktualne neoliberalne spremembe ekonomske in
delovne politike
V zgodovinski situaciji tako socializma kot zahodnega »welfare« ka-
pitalizma v času od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih
na Zahodu (začetka neoliberalne »kontrarevolucije«)8 oziroma do začetka
devetdesetih in tranzicije na Vzhodu je bila (relativna) avtonomija kultur-
nega polja oziroma posameznih podpolj znotraj njega zagotovljena s popol-
nim javnim financiranjem kulturnih institucij »nacionalnega pomena«
(opere, gledališč, kinematografov, koncertnih prizorišč, filharmonije, mu-
zejev, galerij ...), znanstvenih institucij, zdravstva in šolstva (ki sta bila brez-
plačna in univerzalno dostopna), ter večjih in osrednjih (»nacionalnih«)
medijskih institucij. Osnovni paradoks kulturnega polja je, da za svoje de-
lovanje nujno potrebuje vire financiranja – a če bi si finančne vire zagota-
vljalo tako kot komercialna podjetja, tj. s tekmovanjem na prostem trgu,
bi s tem kršilo ali izničilo svojo avtonomno logiko delovanja, ki je naspro-
tna komercialni, ekonomski logiki. Javno financiranje predstavlja rešitev
tega paradoksa in je pogoj avtonomije kulturnega polja. V socializmu in
»welfare« kapitalizmu je kulturno polje zaščiteno, nekakšen rezervat, ki
ni podrejen ekonomski logiki, kar ima tudi svoje problematične dimenzi-
je – kultura in izobraževanje, proizvedena v takšnem polju, morata imeti
»nacionalni pomen«, kar pomeni, da sta pogosto konservativna, naciona-
listična in neprijazna do progresivnejših in radikalnejših kulturnih in inte-
lektualnih tokov, poleg tega so bile medijske in kulturne institucije v soci-
alizmu pogosto tarča državnega nadzora, vmešavanja v delovanje in cenzu-
re, a vseeno, vsaj v načelu, takšno polje funkcionira po avtonomnih znan-
stvenih, estetskih in drugih kriterijih. Novinarsko polje v tej situaciji delu-
je po načelih profesionalne novinarske etike, ki temelji na skrbnem prever-
janju dejstev, nevtralnemu opisovanju družbenih pojavov in procesov ter
selekciji informacij, ki je namenjena permanentnemu usposabljanju držav-
ljanov in državljank za kritično mišljenje in politično odločanje.
Gerard Dumenil in Dominique Levy, The Neoliberal (Counter)revolution, v: Deborah John-
ston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor
2005, 9–20.
gostov in strokovnih ter političnih vednosti nujno vselej v »krizi avtono-
mije«, lahko novinarsko polje po Bourdieju znanstveno pojasnimo in ra-
zumemo le, če upoštevamo to notranjo napetost med ekonomsko in avto-
nomno logiko polja, napetost, ki je v primeru novinarstva še posebej izra-
zita in antagonistična – in ki je, od časa Bourdiejevih refleksij do danes, šla
čez številne pomembne transformacije.
Aktualne neoliberalne spremembe ekonomske in
delovne politike
V zgodovinski situaciji tako socializma kot zahodnega »welfare« ka-
pitalizma v času od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih
na Zahodu (začetka neoliberalne »kontrarevolucije«)8 oziroma do začetka
devetdesetih in tranzicije na Vzhodu je bila (relativna) avtonomija kultur-
nega polja oziroma posameznih podpolj znotraj njega zagotovljena s popol-
nim javnim financiranjem kulturnih institucij »nacionalnega pomena«
(opere, gledališč, kinematografov, koncertnih prizorišč, filharmonije, mu-
zejev, galerij ...), znanstvenih institucij, zdravstva in šolstva (ki sta bila brez-
plačna in univerzalno dostopna), ter večjih in osrednjih (»nacionalnih«)
medijskih institucij. Osnovni paradoks kulturnega polja je, da za svoje de-
lovanje nujno potrebuje vire financiranja – a če bi si finančne vire zagota-
vljalo tako kot komercialna podjetja, tj. s tekmovanjem na prostem trgu,
bi s tem kršilo ali izničilo svojo avtonomno logiko delovanja, ki je naspro-
tna komercialni, ekonomski logiki. Javno financiranje predstavlja rešitev
tega paradoksa in je pogoj avtonomije kulturnega polja. V socializmu in
»welfare« kapitalizmu je kulturno polje zaščiteno, nekakšen rezervat, ki
ni podrejen ekonomski logiki, kar ima tudi svoje problematične dimenzi-
je – kultura in izobraževanje, proizvedena v takšnem polju, morata imeti
»nacionalni pomen«, kar pomeni, da sta pogosto konservativna, naciona-
listična in neprijazna do progresivnejših in radikalnejših kulturnih in inte-
lektualnih tokov, poleg tega so bile medijske in kulturne institucije v soci-
alizmu pogosto tarča državnega nadzora, vmešavanja v delovanje in cenzu-
re, a vseeno, vsaj v načelu, takšno polje funkcionira po avtonomnih znan-
stvenih, estetskih in drugih kriterijih. Novinarsko polje v tej situaciji delu-
je po načelih profesionalne novinarske etike, ki temelji na skrbnem prever-
janju dejstev, nevtralnemu opisovanju družbenih pojavov in procesov ter
selekciji informacij, ki je namenjena permanentnemu usposabljanju držav-
ljanov in državljank za kritično mišljenje in politično odločanje.
Gerard Dumenil in Dominique Levy, The Neoliberal (Counter)revolution, v: Deborah John-
ston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor
2005, 9–20.
