Page 213 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 213
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
vanja distinkcij med kulturnim, socialnim in drugimi specifičnimi oblika-
mi simbolnega kapitala – za naše namene je dovolj negativna splošna defi-
nicija simbolnega kapitala kot vsega družbenega kapitala, ki ni ekonomski
kapital). To je pri analizah ekonomskega polja še dopustno, saj sta tam lo-
giki akumulacije ekonomskega in simbolnega kapitala dokaj sinhronizira-
ni. V poslovnem svetu – če, zaradi enostavnosti in preglednosti predstavi-
tve, zanemarimo problematiki klientelizma in nepotizma, kjer uveljavlja-
nje simbolnega kapitala in simbolne moči krši običajno meritokratsko lo-
giko distribucije simbolnega kapitala glede na uspešnost posameznih po-
slovnežev in poslovnih organizacij pri akumulaciji ekonomskega kapita-
la – akumulacija ekonomskega obenem pomeni akumulacijo simbolnega
kapitala, saj bolj ko sta nek podjetnik ali podjetje ekonomsko uspešna, več
imata tudi prestiža, večjo simbolno vlogo in višji družbeni status. Obenem
pa je ekonomsko polje ravno po tem izjema med ostalimi družbenimi polji
in sovpadanje med logikama akumulacije ekonomskega in simbolnega ka-
pitala (ter sekundarna, podrejena vloga druge glede na prvo) znotraj eko-
nomskega polja lahko hitro pripelje do teoretske slepote ali zanemarjanja
pomena in vloge simbolnega kapitala tako pri raziskovanju ekonomskega
kot drugih družbenih polj.
Kot poudarja Bourdieu5 je kulturno polje oziroma polje kulturne pro-
dukcije (ki zajema umetnost, arhitekturo, literaturo, popularno kulturo,
novinarstvo, znanost in šolstvo – novinarstvo je »podpolje« kulturnega
polja), vsaj v času Bourdiejevega pisanja, obrnjen ekonomski svet. V polju
kulturne produkcije logiki akumulacije ekonomskega in simbolnega kapi-
tala nista sinhronizirani, temveč sta si nasprotni in pogosto celo antago-
nistični. Akumulacija simbolnega kapitala temelji na posebni, avtonomni
logiki umetniške oziroma intelektualne produkcije, in pristajanje na eko-
nomsko logiko ter komercialni uspeh sta v kulturnem polju vir prezira (do
»komerciale« znotraj popularne kulture, »publicistike« znotraj znano-
sti, »pop literature« znotraj literarnega miljeja itn.), medtem ko je pogoj
za doseganje visokega simbolnega statusa, prestiža in spoštovanja kolegov v
kulturnem polju strogo spoštovanje avtonomnih pravil kulturne produk-
cije brez komercialnih kompromisov. Če je poslovnež obenem ko je bolj
ekonomsko uspešen tudi bolj ugleden, se v kulturnem polju ti dve dimen-
ziji uspeha ločita, sta medsebojno izključujoči in nastopata kot alternativi.
Klasične marksistične analize, ki jim za raziskovanje ekonomskega po-
lja ni potrebno ločevati med ekonomskim in simbolnim kapitalom, so zato
za raziskovanje kulturnega polja (v zgodovinski situaciji, ko ima to relativ-
The Field of Cultural Production, 29–74.
vanja distinkcij med kulturnim, socialnim in drugimi specifičnimi oblika-
mi simbolnega kapitala – za naše namene je dovolj negativna splošna defi-
nicija simbolnega kapitala kot vsega družbenega kapitala, ki ni ekonomski
kapital). To je pri analizah ekonomskega polja še dopustno, saj sta tam lo-
giki akumulacije ekonomskega in simbolnega kapitala dokaj sinhronizira-
ni. V poslovnem svetu – če, zaradi enostavnosti in preglednosti predstavi-
tve, zanemarimo problematiki klientelizma in nepotizma, kjer uveljavlja-
nje simbolnega kapitala in simbolne moči krši običajno meritokratsko lo-
giko distribucije simbolnega kapitala glede na uspešnost posameznih po-
slovnežev in poslovnih organizacij pri akumulaciji ekonomskega kapita-
la – akumulacija ekonomskega obenem pomeni akumulacijo simbolnega
kapitala, saj bolj ko sta nek podjetnik ali podjetje ekonomsko uspešna, več
imata tudi prestiža, večjo simbolno vlogo in višji družbeni status. Obenem
pa je ekonomsko polje ravno po tem izjema med ostalimi družbenimi polji
in sovpadanje med logikama akumulacije ekonomskega in simbolnega ka-
pitala (ter sekundarna, podrejena vloga druge glede na prvo) znotraj eko-
nomskega polja lahko hitro pripelje do teoretske slepote ali zanemarjanja
pomena in vloge simbolnega kapitala tako pri raziskovanju ekonomskega
kot drugih družbenih polj.
Kot poudarja Bourdieu5 je kulturno polje oziroma polje kulturne pro-
dukcije (ki zajema umetnost, arhitekturo, literaturo, popularno kulturo,
novinarstvo, znanost in šolstvo – novinarstvo je »podpolje« kulturnega
polja), vsaj v času Bourdiejevega pisanja, obrnjen ekonomski svet. V polju
kulturne produkcije logiki akumulacije ekonomskega in simbolnega kapi-
tala nista sinhronizirani, temveč sta si nasprotni in pogosto celo antago-
nistični. Akumulacija simbolnega kapitala temelji na posebni, avtonomni
logiki umetniške oziroma intelektualne produkcije, in pristajanje na eko-
nomsko logiko ter komercialni uspeh sta v kulturnem polju vir prezira (do
»komerciale« znotraj popularne kulture, »publicistike« znotraj znano-
sti, »pop literature« znotraj literarnega miljeja itn.), medtem ko je pogoj
za doseganje visokega simbolnega statusa, prestiža in spoštovanja kolegov v
kulturnem polju strogo spoštovanje avtonomnih pravil kulturne produk-
cije brez komercialnih kompromisov. Če je poslovnež obenem ko je bolj
ekonomsko uspešen tudi bolj ugleden, se v kulturnem polju ti dve dimen-
ziji uspeha ločita, sta medsebojno izključujoči in nastopata kot alternativi.
Klasične marksistične analize, ki jim za raziskovanje ekonomskega po-
lja ni potrebno ločevati med ekonomskim in simbolnim kapitalom, so zato
za raziskovanje kulturnega polja (v zgodovinski situaciji, ko ima to relativ-
The Field of Cultural Production, 29–74.
