Page 212 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 212
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
šestdesetih let 20. stoletja naprej postajale vse bolj razširjene in popularne.
Tako sta dve pomembni zgodovinski determinanti Bourdiejeve teorije po-
lja dve polemiki, v katerih je bil udeležen v šestdesetih in ki sta pomembno
zaznamovali njegovo intelektualno pot in razvoj: polemika proti marksi-
stičnemu ekonomskemu redukcionizmu, ki vsa družbena dejstva ter pro-
cese reducira na sekundarne spremljevalne pojave ali na odseve ekonom-
skih procesov; in polemika proti postmodernističnemu jezikovnemu ozi-
roma diskurzivnemu redukcionizmu, ki vsa družbena dejstva in procese re-
ducira na jezikovne igre in ne vidi ničesar izven diskurza. Od obeh teoret-
skih smeri se je Bourdieu v šestdesetih jasno distanciral z ostrimi javnimi
kritikami,2 ki so predstavljale osnovo za kasnejšo teorijo kulturnega polja.
Bourdieu ne zanika veljavnosti marksistične teorije za samo polje eko-
nomije in ostaja na zgodovinsko materialistični teoretski poziciji (za razli-
ko od ahistoričnega formalizma strukturalizma in idealističnega raziskova-
nja jezika oziroma sistema znakov kot avtonomnega objekta semiologije), a
obenem opozarja tako na nujnost vključitve kulturne in jezikovne dimenzi-
je v proučevanje ekonomskega polja kot na teoretsko problematičnost eno-
stavnega prenašanja logike, ki velja za ekonomsko polje, na vsa družbena po-
lja. Zato kritizira epistemološki pristop, ki predpostavlja, da je ekonomska
logika ključ za razumevanje vseh družbenih polj. Tako denimo v za teori-
jo novinarskega polja izredno pomembnem tekstu On television Bourdieu
na začetku kot pomemben del predstavitve svoje metode, načina raziskova-
nja, problematike množičnih medijev in splošne teorije vključi kritiko ide-
alističnega postmodernističnega pristopa, ki vidi problematiko množičnih
medijev le na relaciji sporočilo – naslovnik in kjer je celota družbenih meha-
nizmov, odnosov in institucij, ki so del medijskega/novinarskega polja, re-
ducirana na igro manipulacije znakov in pomenov3 in obenem kritiko eko-
nomskega redukcionizma, ki vidi množične medije (v zasebni lasti) kot pre-
prosto institucije v službi veliki korporacij in poslovnih hiš ter kompleksno
celoto mediacij, ki potekajo na relaciji lastniki – medijske hiše kot enostav-
no, enosmerno in popolno dominacijo ter manipulacijo, kjer medijsko vse-
bino v celoti določajo ekonomski oziroma poslovni interesi.4
Osnovna težava klasičnih marksističnih družbenih analiz je, po
Bourdieju, da ne upoštevajo družbene vloge in pomena simbolnega kapita-
la (koncept simbolnega kapitala tu uporabljamo posplošeno, brez upošte-
Erik Neveu, Bourdieu, the Frankfurt School, and Cultural Studies: On Some Misunderstan-
dings, v: Rodney Benson in Erik Neveu (ur.), Bourdieu and the Journalistic Field, Cambridge
2005, 195–214.
Pierre Bourdieu, On Television, New York 1998, 9.
N. d., 16.
šestdesetih let 20. stoletja naprej postajale vse bolj razširjene in popularne.
Tako sta dve pomembni zgodovinski determinanti Bourdiejeve teorije po-
lja dve polemiki, v katerih je bil udeležen v šestdesetih in ki sta pomembno
zaznamovali njegovo intelektualno pot in razvoj: polemika proti marksi-
stičnemu ekonomskemu redukcionizmu, ki vsa družbena dejstva ter pro-
cese reducira na sekundarne spremljevalne pojave ali na odseve ekonom-
skih procesov; in polemika proti postmodernističnemu jezikovnemu ozi-
roma diskurzivnemu redukcionizmu, ki vsa družbena dejstva in procese re-
ducira na jezikovne igre in ne vidi ničesar izven diskurza. Od obeh teoret-
skih smeri se je Bourdieu v šestdesetih jasno distanciral z ostrimi javnimi
kritikami,2 ki so predstavljale osnovo za kasnejšo teorijo kulturnega polja.
Bourdieu ne zanika veljavnosti marksistične teorije za samo polje eko-
nomije in ostaja na zgodovinsko materialistični teoretski poziciji (za razli-
ko od ahistoričnega formalizma strukturalizma in idealističnega raziskova-
nja jezika oziroma sistema znakov kot avtonomnega objekta semiologije), a
obenem opozarja tako na nujnost vključitve kulturne in jezikovne dimenzi-
je v proučevanje ekonomskega polja kot na teoretsko problematičnost eno-
stavnega prenašanja logike, ki velja za ekonomsko polje, na vsa družbena po-
lja. Zato kritizira epistemološki pristop, ki predpostavlja, da je ekonomska
logika ključ za razumevanje vseh družbenih polj. Tako denimo v za teori-
jo novinarskega polja izredno pomembnem tekstu On television Bourdieu
na začetku kot pomemben del predstavitve svoje metode, načina raziskova-
nja, problematike množičnih medijev in splošne teorije vključi kritiko ide-
alističnega postmodernističnega pristopa, ki vidi problematiko množičnih
medijev le na relaciji sporočilo – naslovnik in kjer je celota družbenih meha-
nizmov, odnosov in institucij, ki so del medijskega/novinarskega polja, re-
ducirana na igro manipulacije znakov in pomenov3 in obenem kritiko eko-
nomskega redukcionizma, ki vidi množične medije (v zasebni lasti) kot pre-
prosto institucije v službi veliki korporacij in poslovnih hiš ter kompleksno
celoto mediacij, ki potekajo na relaciji lastniki – medijske hiše kot enostav-
no, enosmerno in popolno dominacijo ter manipulacijo, kjer medijsko vse-
bino v celoti določajo ekonomski oziroma poslovni interesi.4
Osnovna težava klasičnih marksističnih družbenih analiz je, po
Bourdieju, da ne upoštevajo družbene vloge in pomena simbolnega kapita-
la (koncept simbolnega kapitala tu uporabljamo posplošeno, brez upošte-
Erik Neveu, Bourdieu, the Frankfurt School, and Cultural Studies: On Some Misunderstan-
dings, v: Rodney Benson in Erik Neveu (ur.), Bourdieu and the Journalistic Field, Cambridge
2005, 195–214.
Pierre Bourdieu, On Television, New York 1998, 9.
N. d., 16.
