Page 202 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 202
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
nicah – bilo je učinek političnega boja za svobodo in enakost, ki udeležence
prežame s solidarnostjo (in je bilo kot tako mogoče le v zgodovinskih raz-
merah revolucionarne družbene formacije). Manifestiralo se je na vseh mi-
kroravneh vsakdanjega življenja, od egalitarne in solidarnostne organiza-
cije dvoriščnega življenja šoloobveznih mulcev, do življenja v posameznem
stanovanjskem bloku ali soseski, v vzajemni pomoči socialno depriviligira-
nim, v vsakdanji solidarnosti, optimizmu in pogumu.
Tovarištvo moramo danes brati politično – zato je kritika kulturnega
redukcionizma obravnave vsakdanjega življenja v socializmu pri kultur-
nih študijah nujna –, kot artikulacijo antifašistične in komunistične poli-
tike na mikroravni vsakdanjega življenja. Medtem ko je eksperiment z de-
lavskim samoupravljanjem uspel le delno in ga je potrebno danes predela-
ti znotraj horizonta komunistične politike, ki dejansko računa z ukinitvi-
jo mezdnega dela in industrijskega načina organizacije produkcije, je tova-
rištvo uspelo v celoti in predstavlja pomembno inspiracijo za boje na ravni
vsakdanjega življenja proti terorju asocialne družbene vezi odnosov kon-
kurence ter za potencialno organizacijo vsakdanjega življenja v postkapita-
listični družbi. V nasprotju z dokso kulturnih študij – po kateri je bila Ju-
goslavija klasična realsocialistična družbena formacija, v kateri pa se je bilo
vseeno mogoče smejati – je potrebno družbeno prakso tovarištva ponovno
politizirati. Smejati in uživati je bilo v Jugoslaviji mogoče le zaradi difuzije
revolucionarne politike v vsakdanje življenje in iz istega razloga sta danes, v
termidorski družbeni formaciji, užitek in smeh prazna, depresivna in nihi-
listična. Jugonostalgija tako ni le zanimiv kulturni pojav, temveč potenci-
alna politična sila – in medtem ko so napori kulturologije usmerjeni v nje-
no pacifikacijo in nevtralizacijo, mora historični materialist (kot ponavadi
seveda v skladu s svojimi zmožnostmi) ravnati nasprotno.
Pravljice o imaterialnem delu in materialistična
socialistična strategija
Koncu realno obstoječih socializmov je sledila precej drastična deindu-
strializacija oziroma uničenje nacionalnih industrij vzhodnoevropskih dr-
žav v procesu privatizacije, ki ga je preživelo le majhno število nekoč mno-
goštevilnih, uspešnih in za nacionalno ekonomijo zelo pomembnih tovarn
in drugih industrijskih podjetij. S tem se je zlomila tudi politika, ki je te-
meljila na simbolni valorizaciji dela in (industrijskega) delavskega razreda.
V političnih in teoretskih diskurzih, ki jih je proizvedla postsocialistič-
na tranzicija, je delo izginilo – politiki so namesto delavcev za zasluge za
družbeni in ekonomski razvoj začeli hvaliti podjetniške duhove; akadem-
nicah – bilo je učinek političnega boja za svobodo in enakost, ki udeležence
prežame s solidarnostjo (in je bilo kot tako mogoče le v zgodovinskih raz-
merah revolucionarne družbene formacije). Manifestiralo se je na vseh mi-
kroravneh vsakdanjega življenja, od egalitarne in solidarnostne organiza-
cije dvoriščnega življenja šoloobveznih mulcev, do življenja v posameznem
stanovanjskem bloku ali soseski, v vzajemni pomoči socialno depriviligira-
nim, v vsakdanji solidarnosti, optimizmu in pogumu.
Tovarištvo moramo danes brati politično – zato je kritika kulturnega
redukcionizma obravnave vsakdanjega življenja v socializmu pri kultur-
nih študijah nujna –, kot artikulacijo antifašistične in komunistične poli-
tike na mikroravni vsakdanjega življenja. Medtem ko je eksperiment z de-
lavskim samoupravljanjem uspel le delno in ga je potrebno danes predela-
ti znotraj horizonta komunistične politike, ki dejansko računa z ukinitvi-
jo mezdnega dela in industrijskega načina organizacije produkcije, je tova-
rištvo uspelo v celoti in predstavlja pomembno inspiracijo za boje na ravni
vsakdanjega življenja proti terorju asocialne družbene vezi odnosov kon-
kurence ter za potencialno organizacijo vsakdanjega življenja v postkapita-
listični družbi. V nasprotju z dokso kulturnih študij – po kateri je bila Ju-
goslavija klasična realsocialistična družbena formacija, v kateri pa se je bilo
vseeno mogoče smejati – je potrebno družbeno prakso tovarištva ponovno
politizirati. Smejati in uživati je bilo v Jugoslaviji mogoče le zaradi difuzije
revolucionarne politike v vsakdanje življenje in iz istega razloga sta danes, v
termidorski družbeni formaciji, užitek in smeh prazna, depresivna in nihi-
listična. Jugonostalgija tako ni le zanimiv kulturni pojav, temveč potenci-
alna politična sila – in medtem ko so napori kulturologije usmerjeni v nje-
no pacifikacijo in nevtralizacijo, mora historični materialist (kot ponavadi
seveda v skladu s svojimi zmožnostmi) ravnati nasprotno.
Pravljice o imaterialnem delu in materialistična
socialistična strategija
Koncu realno obstoječih socializmov je sledila precej drastična deindu-
strializacija oziroma uničenje nacionalnih industrij vzhodnoevropskih dr-
žav v procesu privatizacije, ki ga je preživelo le majhno število nekoč mno-
goštevilnih, uspešnih in za nacionalno ekonomijo zelo pomembnih tovarn
in drugih industrijskih podjetij. S tem se je zlomila tudi politika, ki je te-
meljila na simbolni valorizaciji dela in (industrijskega) delavskega razreda.
V političnih in teoretskih diskurzih, ki jih je proizvedla postsocialistič-
na tranzicija, je delo izginilo – politiki so namesto delavcev za zasluge za
družbeni in ekonomski razvoj začeli hvaliti podjetniške duhove; akadem-
