Page 201 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 201
Delo, politika in socializem
Nostalgija po brezskrbnem uživanju v družabnem in kulturnem življe-
nju je tako obenem nostalgija po socialni varnosti in egalitarni kulturni
politiki, ki sta to uživanje omogočali. A to ni vse – ne gre le za pogoje, tem-
več tudi za specifično zgodovinsko obliko vsakdanjega življenja v jugoslo-
vanskem socializmu, ki ni bila povsem enaka (čeprav je bila podobna) vsak-
danjemu življenju v socialnih državah kapitalističnega Zahoda. Osnovni
materialni pogoji vsakdanjega življenja v Jugoslaviji so bili polperiferna raz-
ličica ekonomskih in socialnih politik zahodne socialne države (zanimivo
je, denimo, da večina vidnih in vplivnih jugoslovanskih ekonomistov ni
bila marksistov, temveč so študirali socialistično ekonomiko Langeja ter
Schumpetra in Keynesa),21 način organizacije nacionalne ekonomije se je
od zahodnega – kot smo pokazali zgoraj – razlikoval le po večji stopnji so-
cialne varnosti in delavskih pravic, medtem ko mu je bil strukturno homo-
logen in prav tako se je socialna politika Jugoslavije zgledovala po zahodni,
predvsem skandinavski. Na Zahodu sta polna zaposlenost in visoka raven
socialne varnosti po drugi svetovni vojni, predvsem v šestdesetih, omogo-
čili razmah svobodnega kulturnega in socialnega eksperimentiranja, novih
umetniških form in načinov seksualnega, družbanega, političnega in dru-
žinskega življenja. Vse to je bilo prisotno tudi v Jugoslaviji, a s pomembnim
presežkom – jugoslovansko vsakdanje in kulturno življenje ni bilo le pre-
prosta polperiferna imitacija hipijev, happennings, seksa, drog in rokenrola
ter šestdesetosmaštva, vsebovalo je še pomemben in specifičen element, ki
ga hkratna zahodna kultura vsakdanjega življenja ni. Ta element je bil uči-
nek difuzije partizanske revolucionarne politike v vsakdanje življenje ljud-
stev Jugoslavije – tovarištvo. Tovarištvo je bila specifično socialistična for-
ma družabnega življenja in osnovna družbena vez v jugoslovanskem socia-
lizmu, na katero kulturalistične ahistorične reifikacije posameznih značil-
nih kulturnih in socialnih praks iz obdobja socialistične Jugoslavije struk-
turno pozabljajo.
Tovariš je bil tisti, ki ravnatelju ni izdal, kdo je poslal ponesrečen prosti
strel pri nogometu v šipo, tisti, ki ti je posodil ponija, tudi če je zato moral
sam iti peš, tisti, ki je s tabo delil zadnjo od mame ukradeno cigareto (dru-
žno kajenje zadnje cigarete smo kot mulci imenovali »gremo se partiza-
na«). Družbeni odnos tovarištva je na ravni vsakdanjega življenja združe-
val vse ideale socialistične družbe, nastale iz antifašističnega boja: požrtvo-
valnost, solidarnost, željo po svobodi. Tovarištvo ni bilo poseben način so-
cialne interakcije, ki bi se je lahko, tako kot denimo nenasilnega komunici-
ranja, pozitivnega odnosa do življenja ali motivacije za delo naučil na delav-
Svetozar Pejović, The Market-Planned Economy of Yugoslavia, Minneapolis 1966.
Nostalgija po brezskrbnem uživanju v družabnem in kulturnem življe-
nju je tako obenem nostalgija po socialni varnosti in egalitarni kulturni
politiki, ki sta to uživanje omogočali. A to ni vse – ne gre le za pogoje, tem-
več tudi za specifično zgodovinsko obliko vsakdanjega življenja v jugoslo-
vanskem socializmu, ki ni bila povsem enaka (čeprav je bila podobna) vsak-
danjemu življenju v socialnih državah kapitalističnega Zahoda. Osnovni
materialni pogoji vsakdanjega življenja v Jugoslaviji so bili polperiferna raz-
ličica ekonomskih in socialnih politik zahodne socialne države (zanimivo
je, denimo, da večina vidnih in vplivnih jugoslovanskih ekonomistov ni
bila marksistov, temveč so študirali socialistično ekonomiko Langeja ter
Schumpetra in Keynesa),21 način organizacije nacionalne ekonomije se je
od zahodnega – kot smo pokazali zgoraj – razlikoval le po večji stopnji so-
cialne varnosti in delavskih pravic, medtem ko mu je bil strukturno homo-
logen in prav tako se je socialna politika Jugoslavije zgledovala po zahodni,
predvsem skandinavski. Na Zahodu sta polna zaposlenost in visoka raven
socialne varnosti po drugi svetovni vojni, predvsem v šestdesetih, omogo-
čili razmah svobodnega kulturnega in socialnega eksperimentiranja, novih
umetniških form in načinov seksualnega, družbanega, političnega in dru-
žinskega življenja. Vse to je bilo prisotno tudi v Jugoslaviji, a s pomembnim
presežkom – jugoslovansko vsakdanje in kulturno življenje ni bilo le pre-
prosta polperiferna imitacija hipijev, happennings, seksa, drog in rokenrola
ter šestdesetosmaštva, vsebovalo je še pomemben in specifičen element, ki
ga hkratna zahodna kultura vsakdanjega življenja ni. Ta element je bil uči-
nek difuzije partizanske revolucionarne politike v vsakdanje življenje ljud-
stev Jugoslavije – tovarištvo. Tovarištvo je bila specifično socialistična for-
ma družabnega življenja in osnovna družbena vez v jugoslovanskem socia-
lizmu, na katero kulturalistične ahistorične reifikacije posameznih značil-
nih kulturnih in socialnih praks iz obdobja socialistične Jugoslavije struk-
turno pozabljajo.
Tovariš je bil tisti, ki ravnatelju ni izdal, kdo je poslal ponesrečen prosti
strel pri nogometu v šipo, tisti, ki ti je posodil ponija, tudi če je zato moral
sam iti peš, tisti, ki je s tabo delil zadnjo od mame ukradeno cigareto (dru-
žno kajenje zadnje cigarete smo kot mulci imenovali »gremo se partiza-
na«). Družbeni odnos tovarištva je na ravni vsakdanjega življenja združe-
val vse ideale socialistične družbe, nastale iz antifašističnega boja: požrtvo-
valnost, solidarnost, željo po svobodi. Tovarištvo ni bilo poseben način so-
cialne interakcije, ki bi se je lahko, tako kot denimo nenasilnega komunici-
ranja, pozitivnega odnosa do življenja ali motivacije za delo naučil na delav-
Svetozar Pejović, The Market-Planned Economy of Yugoslavia, Minneapolis 1966.
