Page 197 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 197
Delo, politika in socializem
njihovo očitno subjektivno bedo, ki ima iste vzroke in izhaja iz istega pro-
cesa kot njihova objektivna uspešnost? Politična strategija večine komuni-
stičnih partij je bila simbolna kompenzacija za subjektivno bedo delavske-
ga razreda – delavce so slavili v množičnih procesijah in proslavah, s plaka-
ti in spomeniki, ki so upodabljali udarnike in udarnice, s prazniki in s pro-
tokolarnimi državnimi zahvalami. Na Vzhodu so tako industrijski delavci
in delavke deležni simbolnega priznanja, za katerega so njihovi tovariši in
tovarišice na Zahodu prikrajšani.12
Po drugi strani takšna simbolna valorizacija dela in delavcev ni bila arbi-
trarna politična strategija partij za ohranitev lastne politične premoči, tem-
več je izhajala iz same realnosti socialističnega družbenega razvoja. Ljud-
skim množicam so socialistične revolucije omogočile izhod iz kolonialne-
ga ali polkolonialnega položaja in dotedaj nezamisljivo moč pri odloča-
nju o lastnem življenju in prihodnosti. Zgodovina socializma tako pome-
ni tudi zgodovino emancipacije skozi modernizacijo – izgradnja moderne
infrastrukture je množicam omogočila dostop do prej nezamisljivega ži-
vljenjskega standarda, denimo življenje v stanovanjih s centralnim gretjem
in tekočo vodo;13 proces urbanizacije in modernizacija ruralnih področij
so omogočile kmečkim množicam osvoboditev od navezanosti na zemljo
in spontanega kmečkega idiotizma; delovne brigade so mladim omogoči-
le potovanje in začasno osvoboditev od represivnega družinskega okolja;
in, izgradnja javnega in univerzalno dostopne zdravstvene in izobraževal-
ne infrastrukture je naglo dvignila zdravstveno in intelektualno raven de-
lavskega razreda. Dodatna simbolna valorizacija dela in figure herojske-
ga delavca tako ni bila cinična manipulacija političnih elit, temveč zgodo-
vinsko pomemben poskus reševanja protislovja med naglo rastočim social-
Na Zahodu se beda delavskega življenja istočasno kompenzira z razvojem zabavne in kultur-
ne industrije, ki, predvsem z uvedbo televizije, postaja vse bolj omejena na dom, individuali-
zirana in atomizirana, medtem ko kulturna potrošnja na socialističnem Vzhodu ostaja v veli-
ki meri javna in participativna in ima kino prednost pred televizijo. Ena od poglavitnih tem
uporov na Zahodu v šestdesetih je tudi kritika televizijske atomizacije in alienacije, kar spre-
mljajo eksperimenti s kolektivnimi alternativnimi kulturnimi praksami.
Eden od prvih velikih projektov po drugi svetovni vojni v Berlinu je bila tako izgradnja Karl
Marx Allee, ulice monumentalnih modernističnih zgradb z najsodobnejšo takrat dostopno
infrastrukturo, v katere so se naselili delavci in delavke, ki so pred tem živeli v predmestnih
delavskih naselji s katastrofalno infrastrukturo. O osuplosti in navdušenju ruskih delavcev
ob selitvi v nova, urbana in moderno opremljena stanovanja je pisal tudi Majakovski v pesmi
»Pripoved livarja Kozirjeva o vselitvi v novo stanovanje« (Vladimir Vladimirovič Majako-
vski, Lirika, Ljubljana 1972, 63–68). Do množičnih selitev delavcev po revoluciji je bil veli-
ki disident Kundera (Življenje je drugje, Ljubljana 1979) nasprotno zelo kritičen in je, s per-
spektive praške buržujske družine, pisal o šoku, ki ga ta doživi, ko polovico njihove urbane
vile zasedejo umazani in prostaški proletarci.
njihovo očitno subjektivno bedo, ki ima iste vzroke in izhaja iz istega pro-
cesa kot njihova objektivna uspešnost? Politična strategija večine komuni-
stičnih partij je bila simbolna kompenzacija za subjektivno bedo delavske-
ga razreda – delavce so slavili v množičnih procesijah in proslavah, s plaka-
ti in spomeniki, ki so upodabljali udarnike in udarnice, s prazniki in s pro-
tokolarnimi državnimi zahvalami. Na Vzhodu so tako industrijski delavci
in delavke deležni simbolnega priznanja, za katerega so njihovi tovariši in
tovarišice na Zahodu prikrajšani.12
Po drugi strani takšna simbolna valorizacija dela in delavcev ni bila arbi-
trarna politična strategija partij za ohranitev lastne politične premoči, tem-
več je izhajala iz same realnosti socialističnega družbenega razvoja. Ljud-
skim množicam so socialistične revolucije omogočile izhod iz kolonialne-
ga ali polkolonialnega položaja in dotedaj nezamisljivo moč pri odloča-
nju o lastnem življenju in prihodnosti. Zgodovina socializma tako pome-
ni tudi zgodovino emancipacije skozi modernizacijo – izgradnja moderne
infrastrukture je množicam omogočila dostop do prej nezamisljivega ži-
vljenjskega standarda, denimo življenje v stanovanjih s centralnim gretjem
in tekočo vodo;13 proces urbanizacije in modernizacija ruralnih področij
so omogočile kmečkim množicam osvoboditev od navezanosti na zemljo
in spontanega kmečkega idiotizma; delovne brigade so mladim omogoči-
le potovanje in začasno osvoboditev od represivnega družinskega okolja;
in, izgradnja javnega in univerzalno dostopne zdravstvene in izobraževal-
ne infrastrukture je naglo dvignila zdravstveno in intelektualno raven de-
lavskega razreda. Dodatna simbolna valorizacija dela in figure herojske-
ga delavca tako ni bila cinična manipulacija političnih elit, temveč zgodo-
vinsko pomemben poskus reševanja protislovja med naglo rastočim social-
Na Zahodu se beda delavskega življenja istočasno kompenzira z razvojem zabavne in kultur-
ne industrije, ki, predvsem z uvedbo televizije, postaja vse bolj omejena na dom, individuali-
zirana in atomizirana, medtem ko kulturna potrošnja na socialističnem Vzhodu ostaja v veli-
ki meri javna in participativna in ima kino prednost pred televizijo. Ena od poglavitnih tem
uporov na Zahodu v šestdesetih je tudi kritika televizijske atomizacije in alienacije, kar spre-
mljajo eksperimenti s kolektivnimi alternativnimi kulturnimi praksami.
Eden od prvih velikih projektov po drugi svetovni vojni v Berlinu je bila tako izgradnja Karl
Marx Allee, ulice monumentalnih modernističnih zgradb z najsodobnejšo takrat dostopno
infrastrukturo, v katere so se naselili delavci in delavke, ki so pred tem živeli v predmestnih
delavskih naselji s katastrofalno infrastrukturo. O osuplosti in navdušenju ruskih delavcev
ob selitvi v nova, urbana in moderno opremljena stanovanja je pisal tudi Majakovski v pesmi
»Pripoved livarja Kozirjeva o vselitvi v novo stanovanje« (Vladimir Vladimirovič Majako-
vski, Lirika, Ljubljana 1972, 63–68). Do množičnih selitev delavcev po revoluciji je bil veli-
ki disident Kundera (Življenje je drugje, Ljubljana 1979) nasprotno zelo kritičen in je, s per-
spektive praške buržujske družine, pisal o šoku, ki ga ta doživi, ko polovico njihove urbane
vile zasedejo umazani in prostaški proletarci.
