Page 204 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 204
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
se ga ne da izmeriti, standardizirati in razdeliti na enote abstraktnega časa,
kar je tradicionalno predstavljalo osnovo realne kapitalistične subsumpcije
dela pod kapital in ekstrakcije presežne vrednosti iz dela) povzročil krizo
in razpad zakona vrednosti (po tej teoriji abstraktno delo, merjeno v eno-
tah abstraktnega časa, ne predstavlja več osnove produkcije vrednosti). Po-
sledično se eksploatacija dela ne dogaja več na ekonomski način (z Marxo-
vo tiho prisilo tržnih odnosov), temveč z vse nasilnejšo politično komando
kapitala nad multitudo avtonomno producirajočih imaterialnih delavcev,
ki že predstavlja komunistični način organizacije produkcije – potrebna je
le še poslednje dejanje, poslednji »dogodek«, ki bo osvobodil že komuni-
stično multitudo zunanjega (saj je imaterialno delo avtonomno in ni več, za
razliko od klasičnega industrijskega dela, odvisno od kapitalistične organi-
zacije delovnega procesa) nadzora in komande. Hardt in Negri si metodo
tega končnega preobrata predstavljata kot izstrelitev multitudne puščice iz
kronosa v kairos, kjer je potrebno ujeti clinamen in tako ustvariti nov svet.30
Če temu dodamo še njuno definicijo komunizma kot mešanice krščanske
ljubezni in mistične radosti,31 dobimo celostno podobo političnega progra-
ma, ki izhaja iz teorije imaterialnega dela.
Teorija imaterialnega dela sicer do neke mere ustreza vsakdanji izkušnji
v zgodovinski situaciji tranzicije – tu je bila deindustrializacija dejansko
precej uspešna, klasične industrije skoraj ni več in množice prebivalstva de-
jansko, prepuščene samim sebi oziroma svoji malopodjetniški inciativi, do
neke mere avtonomno producirajo karkoli pač lahko. Najvidnejša značil-
nost tranzicije v postjugoslovanskem prostoru je porast malega podjetni-
štva v storitvah in sektorju sivih financ, kjer je prisoten velik delež »afek-
tivnega dela«. V devetdesetih so se pojavile številni novi lepotni in frizer-
ski saloni, komore za porjavitev, piramidne igre, TV prodaja, biroji za fi-
nančni »consulting«, pravno pomoč in odškodnine, trafike, NVO, agen-
cije za marketing, promocijo, oglaševanje in organizacijo »eventov«, life-
style kavarne in trgovine z makrobiotsko hrano, telefonske vedeževalni-
ce, menjalnice, stavnice in avtopralnice. A vprašanje je, ali takšen način
produkcije dejansko predstavlja komunizem znotraj kapitalizma – morda
je takšen vtis mogoče dobiti v Milanu ali Kaliforniji, v današnji Vzhodni
Evropi je kaj takega veliko težje, še posebej glede na to, da je ena izmed naj-
donosnejših in najhitreje rastočih panog »imaterialne« industrije v Vzho-
dni Evropi v devetdesetih postalo snemanje pornografskih filmov na Če-
škem in Madžarskem.
Antonio Negri in Michael Hardt, Multituda, Ljubljana 2005, 339.
Antonio Negri in Michael Hardt, Imperij, Ljubljana 2003, 329.
se ga ne da izmeriti, standardizirati in razdeliti na enote abstraktnega časa,
kar je tradicionalno predstavljalo osnovo realne kapitalistične subsumpcije
dela pod kapital in ekstrakcije presežne vrednosti iz dela) povzročil krizo
in razpad zakona vrednosti (po tej teoriji abstraktno delo, merjeno v eno-
tah abstraktnega časa, ne predstavlja več osnove produkcije vrednosti). Po-
sledično se eksploatacija dela ne dogaja več na ekonomski način (z Marxo-
vo tiho prisilo tržnih odnosov), temveč z vse nasilnejšo politično komando
kapitala nad multitudo avtonomno producirajočih imaterialnih delavcev,
ki že predstavlja komunistični način organizacije produkcije – potrebna je
le še poslednje dejanje, poslednji »dogodek«, ki bo osvobodil že komuni-
stično multitudo zunanjega (saj je imaterialno delo avtonomno in ni več, za
razliko od klasičnega industrijskega dela, odvisno od kapitalistične organi-
zacije delovnega procesa) nadzora in komande. Hardt in Negri si metodo
tega končnega preobrata predstavljata kot izstrelitev multitudne puščice iz
kronosa v kairos, kjer je potrebno ujeti clinamen in tako ustvariti nov svet.30
Če temu dodamo še njuno definicijo komunizma kot mešanice krščanske
ljubezni in mistične radosti,31 dobimo celostno podobo političnega progra-
ma, ki izhaja iz teorije imaterialnega dela.
Teorija imaterialnega dela sicer do neke mere ustreza vsakdanji izkušnji
v zgodovinski situaciji tranzicije – tu je bila deindustrializacija dejansko
precej uspešna, klasične industrije skoraj ni več in množice prebivalstva de-
jansko, prepuščene samim sebi oziroma svoji malopodjetniški inciativi, do
neke mere avtonomno producirajo karkoli pač lahko. Najvidnejša značil-
nost tranzicije v postjugoslovanskem prostoru je porast malega podjetni-
štva v storitvah in sektorju sivih financ, kjer je prisoten velik delež »afek-
tivnega dela«. V devetdesetih so se pojavile številni novi lepotni in frizer-
ski saloni, komore za porjavitev, piramidne igre, TV prodaja, biroji za fi-
nančni »consulting«, pravno pomoč in odškodnine, trafike, NVO, agen-
cije za marketing, promocijo, oglaševanje in organizacijo »eventov«, life-
style kavarne in trgovine z makrobiotsko hrano, telefonske vedeževalni-
ce, menjalnice, stavnice in avtopralnice. A vprašanje je, ali takšen način
produkcije dejansko predstavlja komunizem znotraj kapitalizma – morda
je takšen vtis mogoče dobiti v Milanu ali Kaliforniji, v današnji Vzhodni
Evropi je kaj takega veliko težje, še posebej glede na to, da je ena izmed naj-
donosnejših in najhitreje rastočih panog »imaterialne« industrije v Vzho-
dni Evropi v devetdesetih postalo snemanje pornografskih filmov na Če-
škem in Madžarskem.
Antonio Negri in Michael Hardt, Multituda, Ljubljana 2005, 339.
Antonio Negri in Michael Hardt, Imperij, Ljubljana 2003, 329.
