Page 199 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 199
Delo, politika in socializem
in ‘80–‘81 – vsebovale zahteve po množični demokraciji in delavskem sa-
moupravljanju ter metode političnega boja za njihovo doseganje: množične
stavke, zasedbe tovarn in ustanavljanje delavskih svetov.
Koliko je jugoslovansko samoupravljanje dejansko vsebovalo neposre-
dno odločanje delavcev o organizaciji produkcije in delovnega procesa in
kolikšna je bila dejanska politična moč delavskega razreda v procesih odlo-
čanja o državni ekonomski politiki – realistično in trezno, a tovariško kri-
tiko jugoslovanskega samoupravljanja poda Lebowitz15 – in koliko je šlo le
za deklarativne in nominalne koncesije partije delavskemu razredu vseka-
kor ostaja odprto in pomembno vprašanje za zgodovinske raziskave v pri-
hodnosti. V vsakem primeru, ne glede na ekonomsko učinkovitost ali sto-
pnjo dejanske realiziranosti samoupravljanja v socialistični Jugoslaviji, nje-
gova zgodovina predstavlja eno od osnovnih izhodišč v iskanju, foucaulto-
vsko rečeno, avtonomne socialistične governmentality,16 saj je bil morda ju-
goslovanski samoupravni socializem (in politična linija, ki izhaja iz demo-
kracije delavskih svetov, ali, na drugi strani sveta, iz kitajske in vietnamske
»množične linije«) ravno eksperiment v tej smeri, eksperiment, ki bi ga
bilo danes – po tem, ko je postalo jasno, da je tranzicija permanentno sta-
nje polperifernih postsocialističnih držav in da osvobajanje trga ne pomeni
tudi osvoboditve prebivalstva teh držav – smiselno nadaljevati.
Ponovno razmišljati o delavskem samoupravljanju je pomembno tudi
zato, ker se kot spontana ljudska reakcija na socialno in politično realnost
dolge oziroma večne tranzicije na postjugoslovanskem področju pogosto
pojavlja jugonostalgija, ki, kot smo pisali zgoraj, pomeni depolitizirano no-
stalgijo za vsakdanjim in kulturnim življenjem v SFRJ. Zgornjo kritiko te
kulturalistične depolitizacije spomina na revolucionarno obdobje jugoslo-
vanske zgodovine lahko zdaj dopolnimo z zgodovinsko-antropološko ana-
lizo politike dela v socializmu. Ker je bilo delo v socializmu ravno tako od-
tujeno – »v strojnem sistemu ima velika industrija popolnoma objektiven
produkcijski organizem, ki ga delavec najde že kot gotov materialni po-
goj produkcije«17 – in objektivno vsiljeno (čeprav manj izkoriščano) kot
na Zahodu, ljudstva Jugoslavije pričakovano nimajo najlepših spominov
na tovarniško in pisarniško življenje, na svet dela, a obenem pogrešajo svet
simbolne in kulturne kompenzacije za bedo alienacije in podrejenosti stro-
jem, svet druženj, zabave, potovanj na morje, plesa, poslušanja glasbe, kina,
dolgih počitnic in skupnostnega življenja sosesk (oziroma krajevnih skup-
Michael Lebowitz, Build it Now: Socialism for the Twenty-first Century, New York 2006, 73–85.
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 92–94.
Karl Marx, Kapital I, Ljubljana 1961, 437.
in ‘80–‘81 – vsebovale zahteve po množični demokraciji in delavskem sa-
moupravljanju ter metode političnega boja za njihovo doseganje: množične
stavke, zasedbe tovarn in ustanavljanje delavskih svetov.
Koliko je jugoslovansko samoupravljanje dejansko vsebovalo neposre-
dno odločanje delavcev o organizaciji produkcije in delovnega procesa in
kolikšna je bila dejanska politična moč delavskega razreda v procesih odlo-
čanja o državni ekonomski politiki – realistično in trezno, a tovariško kri-
tiko jugoslovanskega samoupravljanja poda Lebowitz15 – in koliko je šlo le
za deklarativne in nominalne koncesije partije delavskemu razredu vseka-
kor ostaja odprto in pomembno vprašanje za zgodovinske raziskave v pri-
hodnosti. V vsakem primeru, ne glede na ekonomsko učinkovitost ali sto-
pnjo dejanske realiziranosti samoupravljanja v socialistični Jugoslaviji, nje-
gova zgodovina predstavlja eno od osnovnih izhodišč v iskanju, foucaulto-
vsko rečeno, avtonomne socialistične governmentality,16 saj je bil morda ju-
goslovanski samoupravni socializem (in politična linija, ki izhaja iz demo-
kracije delavskih svetov, ali, na drugi strani sveta, iz kitajske in vietnamske
»množične linije«) ravno eksperiment v tej smeri, eksperiment, ki bi ga
bilo danes – po tem, ko je postalo jasno, da je tranzicija permanentno sta-
nje polperifernih postsocialističnih držav in da osvobajanje trga ne pomeni
tudi osvoboditve prebivalstva teh držav – smiselno nadaljevati.
Ponovno razmišljati o delavskem samoupravljanju je pomembno tudi
zato, ker se kot spontana ljudska reakcija na socialno in politično realnost
dolge oziroma večne tranzicije na postjugoslovanskem področju pogosto
pojavlja jugonostalgija, ki, kot smo pisali zgoraj, pomeni depolitizirano no-
stalgijo za vsakdanjim in kulturnim življenjem v SFRJ. Zgornjo kritiko te
kulturalistične depolitizacije spomina na revolucionarno obdobje jugoslo-
vanske zgodovine lahko zdaj dopolnimo z zgodovinsko-antropološko ana-
lizo politike dela v socializmu. Ker je bilo delo v socializmu ravno tako od-
tujeno – »v strojnem sistemu ima velika industrija popolnoma objektiven
produkcijski organizem, ki ga delavec najde že kot gotov materialni po-
goj produkcije«17 – in objektivno vsiljeno (čeprav manj izkoriščano) kot
na Zahodu, ljudstva Jugoslavije pričakovano nimajo najlepših spominov
na tovarniško in pisarniško življenje, na svet dela, a obenem pogrešajo svet
simbolne in kulturne kompenzacije za bedo alienacije in podrejenosti stro-
jem, svet druženj, zabave, potovanj na morje, plesa, poslušanja glasbe, kina,
dolgih počitnic in skupnostnega življenja sosesk (oziroma krajevnih skup-
Michael Lebowitz, Build it Now: Socialism for the Twenty-first Century, New York 2006, 73–85.
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 92–94.
Karl Marx, Kapital I, Ljubljana 1961, 437.
