Page 205 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 205
Delo, politika in socializem
Nekoliko treznejši pogled na zgodovino globalnega kapitalizma v za-
dnjih tridesetih letih tudi pokaže, da je bila deindustrializacija taktična
poteza v neoliberalnem boju proti delavskemu razredu, ki mu je, denimo
v osemdesetih v ZDA in VB, uničenje tovarn uničilo tudi politično moč in
pogajalska izhodišča. Taktično in zavestno deindustrializacijo so si lahko
privoščile le ekonomsko in politično najmočnejše države, ki so se lahko za-
nesle na kasnejši uvoz iz še industrijskih regij, predvsem na Kitajskem in v
Vzhodni Aziji. Po drugi strani aktualna selitev industrijske proizvodnje iz
Zahodne v Vzhodno Evropo kaže, da je bila deindustrializacija postsociali-
stične Evrope prav tako taktična, saj je Zahod tako pridobil ogromno zalo-
go cenene in politično nemočne delovne sile in obenem orožje proti lastne-
mu, dobro organiziranemu in politično močnemu delavskemu razredu. De-
industrializacija tako ne pomeni prehoda v novo, postindustrijsko ali post-
fordistično dobo, kjer prevladuje imaterialno delo, temveč strategijo v razre-
dnem boju globalnega kapitala, ki klasično industrijsko produkcijo le strate-
ško premešča in ne ukinja (dober primer je denimo Wolkswagnov prevzem
češke Škode).32 Obenem je socialna realnost novih hsvetovnih »detroitov«
precej depresivna in daleč od komunistične ljubezni in radosti.
Če se otresemo prenapete preroške vznesenosti, značilne za teorije o
»novi ekonomiji«, »kognitivnem kapitalizmu« in prevladi »imaterialne-
ga dela«, lahko tako proces deindustrializacije kot prevlado »kognitivnega
in afektivnega« dela na določenih področjih in »prekarizacijo« pojasni-
mo s klasičnim marksističnim teoretskim arzenalom. Deindustrializacija
pomeni globalno reorganizacijo produkcije in delno strateško relokacijo
klasične industrijske proizvodnje z namenom ohranitve razredne nadvlade
globalnega kapitala nad – sredi dvajsetega stoletja izjemno močnim in do-
bro organiziranim – delavskim razredom in zviševanja profitov, ki so začeli
padati v času globalne ekonomske krize v sedemdesetih; prevlada »kogni-
tivnega in afektivnega« dela pomeni obupane preživetvene strategije pre-
bivalstva v pogojih dereguliranega kapitalizma; medtem ko »prekarizaci-
ja« pomeni ukinjanje socialnih in delavskih pravic z namenom zviševanja
profitov, kjer je politična strategija kapitala – vsaj za tiste, ki slutijo epohal-
ne spremembe v načinu funkcioniranja kapitalizma – razočaravajoče kla-
sična: podaljševanje delovnega časa, discipliniranje delovne sile in zmanj-
ševanje plač z uvajanjem »fleksibilnega« delovnega časa ter »fleksibilnih«
načinov zaposlovanja (na avtorske in pogodbe za določen čas), odpuščanja
in plačevanja (honorarji namesto plač). Današnja večja teoretska senzibil-
Peter Gowan, Neo-liberal Theory and Practice for Eastern Europe, New Left Review 213
(1995), 42–44.
Nekoliko treznejši pogled na zgodovino globalnega kapitalizma v za-
dnjih tridesetih letih tudi pokaže, da je bila deindustrializacija taktična
poteza v neoliberalnem boju proti delavskemu razredu, ki mu je, denimo
v osemdesetih v ZDA in VB, uničenje tovarn uničilo tudi politično moč in
pogajalska izhodišča. Taktično in zavestno deindustrializacijo so si lahko
privoščile le ekonomsko in politično najmočnejše države, ki so se lahko za-
nesle na kasnejši uvoz iz še industrijskih regij, predvsem na Kitajskem in v
Vzhodni Aziji. Po drugi strani aktualna selitev industrijske proizvodnje iz
Zahodne v Vzhodno Evropo kaže, da je bila deindustrializacija postsociali-
stične Evrope prav tako taktična, saj je Zahod tako pridobil ogromno zalo-
go cenene in politično nemočne delovne sile in obenem orožje proti lastne-
mu, dobro organiziranemu in politično močnemu delavskemu razredu. De-
industrializacija tako ne pomeni prehoda v novo, postindustrijsko ali post-
fordistično dobo, kjer prevladuje imaterialno delo, temveč strategijo v razre-
dnem boju globalnega kapitala, ki klasično industrijsko produkcijo le strate-
ško premešča in ne ukinja (dober primer je denimo Wolkswagnov prevzem
češke Škode).32 Obenem je socialna realnost novih hsvetovnih »detroitov«
precej depresivna in daleč od komunistične ljubezni in radosti.
Če se otresemo prenapete preroške vznesenosti, značilne za teorije o
»novi ekonomiji«, »kognitivnem kapitalizmu« in prevladi »imaterialne-
ga dela«, lahko tako proces deindustrializacije kot prevlado »kognitivnega
in afektivnega« dela na določenih področjih in »prekarizacijo« pojasni-
mo s klasičnim marksističnim teoretskim arzenalom. Deindustrializacija
pomeni globalno reorganizacijo produkcije in delno strateško relokacijo
klasične industrijske proizvodnje z namenom ohranitve razredne nadvlade
globalnega kapitala nad – sredi dvajsetega stoletja izjemno močnim in do-
bro organiziranim – delavskim razredom in zviševanja profitov, ki so začeli
padati v času globalne ekonomske krize v sedemdesetih; prevlada »kogni-
tivnega in afektivnega« dela pomeni obupane preživetvene strategije pre-
bivalstva v pogojih dereguliranega kapitalizma; medtem ko »prekarizaci-
ja« pomeni ukinjanje socialnih in delavskih pravic z namenom zviševanja
profitov, kjer je politična strategija kapitala – vsaj za tiste, ki slutijo epohal-
ne spremembe v načinu funkcioniranja kapitalizma – razočaravajoče kla-
sična: podaljševanje delovnega časa, discipliniranje delovne sile in zmanj-
ševanje plač z uvajanjem »fleksibilnega« delovnega časa ter »fleksibilnih«
načinov zaposlovanja (na avtorske in pogodbe za določen čas), odpuščanja
in plačevanja (honorarji namesto plač). Današnja večja teoretska senzibil-
Peter Gowan, Neo-liberal Theory and Practice for Eastern Europe, New Left Review 213
(1995), 42–44.
