Page 206 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 206
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
nost za afektivne in kognitivne dimenzije dela je sicer dobrodošla dopolni-
tev klasičnih makroekonomskih marksističnih teorij, a nikoli ni priporo-
čljivo mešati zgodovine teorije z dejansko zgodovino – nedavno »odkri-
tje« imaterialnega dela ne pomeni, da delo z veliko vsebnostjo kognitivnih
in afektivnih komponent prej v zgodovini ni obstajalo – prej je način or-
ganizacije dela v klasični industrijski tovarni, kjer hrup stojev in koncen-
tracija, ki jo zahteva oskrbovanje stroja, preprečuje komunikacijo in izraža-
nje afektov in kreativnosti ter kjer hiter ritem strojev onemogoča pretirano
vključevanje kognitivnega aspekta dela, ekstravaganten primer glede na ce-
loto zgodovine in strukturo sodobnega kapitalizma. Razen v klasični »for-
distični« tovarni je delo v kapitalizmu, denimo celotno pisarniško, ban-
čniško, trgovsko, oglaševalsko, zavarovalniško, posredniško, transportno,
obrtniško, inženirsko in komunikacijsko delo, vedno vsebovalo ogromno
afektivnih in kognitivnih komponent – tezo o nedavnem nastopu prima-
ta »imaterialnega« dela in posledični epohalni transformaciji kapitaliz-
ma je mogoče zagovarjati le, če reduciramo kompleksno celoto kapitalistič-
nega produkcijskega načina na situacijo klasične tovarne (oziroma če kul-
turno reificiramo nekatere značilnosti organizacije produkcije v klasičnem
industrijskem kapitalizmu), ignoriramo stalno prisotnost kognitivnega in
afektivnega dela (ki je bilo vseeno, kljub svoji kreativnosti, inteligentnosti
in komunikativnosti ves čas – razen nekaterih izjem, ki jih bomo obravna-
vali kasneje – kvantificirano in standardizirano) v zgodovini kapitalizma
in zamenjamo teoretsko »odkritje« z veliko zgodovinsko transformacijo.
Teorija imaterialnega dela je in predlogi političnih stategij, ki iz nje izha-
jajo, so bili tarče mnogih kritik, od katerih so najrelevantnejše in najinte-
ligentnejše prišle od teoretikov in teoretičark znotraj marksističnega polja.
Silvia Federici je tako kritizirala domnevno višji politični status »imateri-
alnih« oziroma kognitivnih delavcev kot avantgarde sodobnega delavske-
ga razreda, medtem ko večina svetovnih delavcev in delavk še vedno dela
pod klasičnimi kapitalističnim pogoji in so podvrženi strogi časovni di-
sciplini. Izjemen status, ki ga maloštevilnim intelektualcem in kreativcem
pripisujeta Negri in Hardt,33 kot prvo preprečuje učinkovito izgradnjo glo-
balne delavske solidarnosti in vzpostavlja hierarhična razmerja znotraj glo-
balnega delavskega razreda in, kot drugo, dela množice »navadnih« delav-
cev in delavk nevidne v futurističnem deliriju, ki ni daleč od vznesenih ka-
pitalističnih pripovedk o prevladi knowledge-based economy,34 kjer mrač-
N. d.
OECD,TheKnowledge-basedEconomy,1996,http://www.oecd.org/dataoecd/51/8/1913021.
pdf.
nost za afektivne in kognitivne dimenzije dela je sicer dobrodošla dopolni-
tev klasičnih makroekonomskih marksističnih teorij, a nikoli ni priporo-
čljivo mešati zgodovine teorije z dejansko zgodovino – nedavno »odkri-
tje« imaterialnega dela ne pomeni, da delo z veliko vsebnostjo kognitivnih
in afektivnih komponent prej v zgodovini ni obstajalo – prej je način or-
ganizacije dela v klasični industrijski tovarni, kjer hrup stojev in koncen-
tracija, ki jo zahteva oskrbovanje stroja, preprečuje komunikacijo in izraža-
nje afektov in kreativnosti ter kjer hiter ritem strojev onemogoča pretirano
vključevanje kognitivnega aspekta dela, ekstravaganten primer glede na ce-
loto zgodovine in strukturo sodobnega kapitalizma. Razen v klasični »for-
distični« tovarni je delo v kapitalizmu, denimo celotno pisarniško, ban-
čniško, trgovsko, oglaševalsko, zavarovalniško, posredniško, transportno,
obrtniško, inženirsko in komunikacijsko delo, vedno vsebovalo ogromno
afektivnih in kognitivnih komponent – tezo o nedavnem nastopu prima-
ta »imaterialnega« dela in posledični epohalni transformaciji kapitaliz-
ma je mogoče zagovarjati le, če reduciramo kompleksno celoto kapitalistič-
nega produkcijskega načina na situacijo klasične tovarne (oziroma če kul-
turno reificiramo nekatere značilnosti organizacije produkcije v klasičnem
industrijskem kapitalizmu), ignoriramo stalno prisotnost kognitivnega in
afektivnega dela (ki je bilo vseeno, kljub svoji kreativnosti, inteligentnosti
in komunikativnosti ves čas – razen nekaterih izjem, ki jih bomo obravna-
vali kasneje – kvantificirano in standardizirano) v zgodovini kapitalizma
in zamenjamo teoretsko »odkritje« z veliko zgodovinsko transformacijo.
Teorija imaterialnega dela je in predlogi političnih stategij, ki iz nje izha-
jajo, so bili tarče mnogih kritik, od katerih so najrelevantnejše in najinte-
ligentnejše prišle od teoretikov in teoretičark znotraj marksističnega polja.
Silvia Federici je tako kritizirala domnevno višji politični status »imateri-
alnih« oziroma kognitivnih delavcev kot avantgarde sodobnega delavske-
ga razreda, medtem ko večina svetovnih delavcev in delavk še vedno dela
pod klasičnimi kapitalističnim pogoji in so podvrženi strogi časovni di-
sciplini. Izjemen status, ki ga maloštevilnim intelektualcem in kreativcem
pripisujeta Negri in Hardt,33 kot prvo preprečuje učinkovito izgradnjo glo-
balne delavske solidarnosti in vzpostavlja hierarhična razmerja znotraj glo-
balnega delavskega razreda in, kot drugo, dela množice »navadnih« delav-
cev in delavk nevidne v futurističnem deliriju, ki ni daleč od vznesenih ka-
pitalističnih pripovedk o prevladi knowledge-based economy,34 kjer mrač-
N. d.
OECD,TheKnowledge-basedEconomy,1996,http://www.oecd.org/dataoecd/51/8/1913021.
pdf.
