Page 200 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 200
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
nosti). Takšna oblika vsakdanjega in kulturnega življenja je v ostrem na-
sprotju s sedanjostjo (medtem ko je delovno življenje v – preostalih in no-
vih – tovarnah in pisarnah prav tako dolgočasno, naporno, nesmiselno in
telesno ter intelektualno ubijajoče kot nekoč), saj je bilo brezskrbno uživa-
nje v prostem času v socializmu po eni strani pogojeno z večjo socialno var-
nostjo (in skrbi o iskanju ali ohranitvi zaposlitve ter o zagotavljanju osnov-
ne finančne reprodukcije golega življenja niso kolonizirale prostega časa),
po drugi pa z javno financirano in univerzalno dostopno kulturno produk-
cijo, z mestnimi kini, lokalnimi kulturnimi centri, množično prevodno in
književno produkcijo, sistemom javnih knjižnjic itn.
Danes je kulturna politika obratna: država in občine umikajo financi-
ranje kulturnim ustanovam, ki so prisiljene v komercializacijo, »javno-za-
sebna partnerstva« in koncentracijo. Namesto mestnih kin imamo vele-
centre zabave, ki so del ogromnih nakupovalnih središč na mestni perife-
riji, knjižnice odstopajo svoje prostore bankam, lokalni mladinski kultur-
ni centri pa se borijo za redke preostale javne subvencije, medtem pa jih od-
ira še SAZAS.18 Majhne založbe, ki se ukvarjajo s prevajanjem teoretske li-
terature, kar je v časih socializma omogočalo visoko raven splošne izobraz-
be ljudstva ter močno teoretsko produkcijo in številne teoretske preboje,
se morajo, zaradi pomanjkanja javnih sredstev, zatekati k najemanju sla-
bo usposobljenih in poceni študentov, kar znižuje tako raven splošne jav-
ne izobrazbe in javne uporabe jezika kot prevajalske in teoretske produk-
cije. Obenem »fleksibilizacija trga delovne sile« in drugi ukrepi za »po-
večanje konkurenčnosti gospodarstva« mlade silijo v prekarno najemni-
ško delo brez določenega delovnega časa in za skromno plačilo, medtem ko
starejše silijo, naj delajo dlje in jim zmanjšujejo pokojnine. Javne finančne
podpore in subvencije, kot so štipendije za študente ali socialna stanova-
nja je nadomestila finančna eksploatacija skozi kredite.19 Zato se vsakdanje
in kulturno življenje danes vse bolj in vse pogosteje zgodovinsko artikuli-
ra kot to, kar Mark Fisher20 imenuje poznokapitalistični nihilistični depre-
sivni hedonizem (kar ni pojav, ki je značilen le za tranzicijo, ampak se je za-
čel že prej, z ekonomskimi in političnim krizami v osemdesetih), ki se ma-
nifestira kot nezmožnost dejanskega uživanja kljub vseprisotnosti zabav-
ne industrije, kot nemočna in depresivna, a trdovratna simulacija uživanja.
Maja Breznik in Lidija Radojević, Polje kulturne produkcije na področju glasbenih umetnosti
(raziskovalno poročilo), Ljubljana 2009.
Ben Fine, Financialisation, the Value of Labour Power, the Degree of Separation, and Exploi-
tation by Banking, Summer Seminar Series, 30. 4. 2009, http://eprints.soas.ac.uk/7480/ (de-
cember 2010).
Mark Fisher, Capitalist Realism, London 2009.
nosti). Takšna oblika vsakdanjega in kulturnega življenja je v ostrem na-
sprotju s sedanjostjo (medtem ko je delovno življenje v – preostalih in no-
vih – tovarnah in pisarnah prav tako dolgočasno, naporno, nesmiselno in
telesno ter intelektualno ubijajoče kot nekoč), saj je bilo brezskrbno uživa-
nje v prostem času v socializmu po eni strani pogojeno z večjo socialno var-
nostjo (in skrbi o iskanju ali ohranitvi zaposlitve ter o zagotavljanju osnov-
ne finančne reprodukcije golega življenja niso kolonizirale prostega časa),
po drugi pa z javno financirano in univerzalno dostopno kulturno produk-
cijo, z mestnimi kini, lokalnimi kulturnimi centri, množično prevodno in
književno produkcijo, sistemom javnih knjižnjic itn.
Danes je kulturna politika obratna: država in občine umikajo financi-
ranje kulturnim ustanovam, ki so prisiljene v komercializacijo, »javno-za-
sebna partnerstva« in koncentracijo. Namesto mestnih kin imamo vele-
centre zabave, ki so del ogromnih nakupovalnih središč na mestni perife-
riji, knjižnice odstopajo svoje prostore bankam, lokalni mladinski kultur-
ni centri pa se borijo za redke preostale javne subvencije, medtem pa jih od-
ira še SAZAS.18 Majhne založbe, ki se ukvarjajo s prevajanjem teoretske li-
terature, kar je v časih socializma omogočalo visoko raven splošne izobraz-
be ljudstva ter močno teoretsko produkcijo in številne teoretske preboje,
se morajo, zaradi pomanjkanja javnih sredstev, zatekati k najemanju sla-
bo usposobljenih in poceni študentov, kar znižuje tako raven splošne jav-
ne izobrazbe in javne uporabe jezika kot prevajalske in teoretske produk-
cije. Obenem »fleksibilizacija trga delovne sile« in drugi ukrepi za »po-
večanje konkurenčnosti gospodarstva« mlade silijo v prekarno najemni-
ško delo brez določenega delovnega časa in za skromno plačilo, medtem ko
starejše silijo, naj delajo dlje in jim zmanjšujejo pokojnine. Javne finančne
podpore in subvencije, kot so štipendije za študente ali socialna stanova-
nja je nadomestila finančna eksploatacija skozi kredite.19 Zato se vsakdanje
in kulturno življenje danes vse bolj in vse pogosteje zgodovinsko artikuli-
ra kot to, kar Mark Fisher20 imenuje poznokapitalistični nihilistični depre-
sivni hedonizem (kar ni pojav, ki je značilen le za tranzicijo, ampak se je za-
čel že prej, z ekonomskimi in političnim krizami v osemdesetih), ki se ma-
nifestira kot nezmožnost dejanskega uživanja kljub vseprisotnosti zabav-
ne industrije, kot nemočna in depresivna, a trdovratna simulacija uživanja.
Maja Breznik in Lidija Radojević, Polje kulturne produkcije na področju glasbenih umetnosti
(raziskovalno poročilo), Ljubljana 2009.
Ben Fine, Financialisation, the Value of Labour Power, the Degree of Separation, and Exploi-
tation by Banking, Summer Seminar Series, 30. 4. 2009, http://eprints.soas.ac.uk/7480/ (de-
cember 2010).
Mark Fisher, Capitalist Realism, London 2009.
