Page 198 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 198
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
nim, intelektualnim, kulturnim in splošnim življenjskim standardom pre-
bivalstva ter med podebiljajočimi učinki dela v tovarnah, ki je omogočalo
in bilo pogoj rasti splošnega standarda. Zdolgočasenost, alienacija, fizična
izčrpanost, utrujenost in občutek praznosti in neizpolnjenosti, ki so izha-
jali iz dela, so bili v zgodovinskih socializmih dodatno uravnoteženi s soci-
alistično kulturno politiko, tj. z univerzalno dostopno in široko mrežo jav-
nih kulturnih institucij, ki so omogočale raznoliko in bogato kulturno ži-
vljenje delavcev v prostem času. Čeprav zgodovinski socializmi niso uspe-
li dejansko rešiti problemov, ki izhajajo iz industrijskega dela znotraj indu-
strijskega produkcijskega načina samega, so jih uspeli nekako kompenzira-
ti izven delovnega procesa.
A to ne pomeni, da v zgodovini socializma ni bilo poskusov reševanja
naštetih problemov znotraj delovnega procesa oziroma znotraj samega na-
čina organizacije produkcije. Če, zaradi jasnosti in preglednosti razprave,
reduciramo raznolikost in mnogoterost zgodovine socializmov v Vzhodni
Evropi na dve osnovni »liniji«, lahko ugotovimo, da je ena izmed osnov-
nih značilnosti te zgodovine dinamika (in pogosto napetost ali odkriti an-
tagonizem) med »partizansko« linijo, ki se je politično formirala v an-
tifašističnem odporu in prosovjetsko ali »kominternovsko« linijo. Med-
tem ko je za prvo značilno poudarjanje socialistične politike, ki zgodovin-
sko izhaja iz Spartakovske vstaje in drugih eksperimentov z delavskimi sve-
ti v Evropi med obema svetovnima vojnama ter koncipiranje politike soci-
alizma kot socialistične demokracije – kar deloma izhaja iz antifašistične-
ga koncepta ljudske fronte in deloma iz marksističnih in komunističnih
kritik despotizma Oktobrske revolucije14 – in socialistične ekonomije kot
ekonomske demokracije oziroma delavskega samoupravljanja, je druga bi-
rokratska, avtoritarna, hladnovojno realpolitična in usmerjena k večanju
produktivnosti in razvoju industrijskih kapacitet kot ciljema na sebi. V tej
perspektivi je zgodovina socialistične Jugoslavije še posebej pomembna, saj
je bila Jugoslavija edina vzhodnoevropska država, ki ji je uspelo povsem iz-
ogniti se politični in ekonomski dominaciji Sovjetske zveze in v kateri je
delavsko samoupravljanje dobilo status uradne državne politične strategi-
je in postalo osnovno načelo ekonomske organizacije, medtem ko so bile
v ostalih vzhodnoevropskih socialističnih državah »partizanske« linije,
ki so si prizadevale predvsem za demokratizacijo politike in samoupravlja-
nje v ekonomiji, večinoma povsem podrejene prosovjetskim linijam. A ni
odveč spomniti, da so vse delavske vstaje in upori znotraj vzhodnega blo-
ka – Berlin ’53, Madžarska in Poljska ’56, Češkoslovaška ’68, Poljska ’70
Rosa Luxemburg, Izbrani spisi, Ljubljana 1977.
nim, intelektualnim, kulturnim in splošnim življenjskim standardom pre-
bivalstva ter med podebiljajočimi učinki dela v tovarnah, ki je omogočalo
in bilo pogoj rasti splošnega standarda. Zdolgočasenost, alienacija, fizična
izčrpanost, utrujenost in občutek praznosti in neizpolnjenosti, ki so izha-
jali iz dela, so bili v zgodovinskih socializmih dodatno uravnoteženi s soci-
alistično kulturno politiko, tj. z univerzalno dostopno in široko mrežo jav-
nih kulturnih institucij, ki so omogočale raznoliko in bogato kulturno ži-
vljenje delavcev v prostem času. Čeprav zgodovinski socializmi niso uspe-
li dejansko rešiti problemov, ki izhajajo iz industrijskega dela znotraj indu-
strijskega produkcijskega načina samega, so jih uspeli nekako kompenzira-
ti izven delovnega procesa.
A to ne pomeni, da v zgodovini socializma ni bilo poskusov reševanja
naštetih problemov znotraj delovnega procesa oziroma znotraj samega na-
čina organizacije produkcije. Če, zaradi jasnosti in preglednosti razprave,
reduciramo raznolikost in mnogoterost zgodovine socializmov v Vzhodni
Evropi na dve osnovni »liniji«, lahko ugotovimo, da je ena izmed osnov-
nih značilnosti te zgodovine dinamika (in pogosto napetost ali odkriti an-
tagonizem) med »partizansko« linijo, ki se je politično formirala v an-
tifašističnem odporu in prosovjetsko ali »kominternovsko« linijo. Med-
tem ko je za prvo značilno poudarjanje socialistične politike, ki zgodovin-
sko izhaja iz Spartakovske vstaje in drugih eksperimentov z delavskimi sve-
ti v Evropi med obema svetovnima vojnama ter koncipiranje politike soci-
alizma kot socialistične demokracije – kar deloma izhaja iz antifašistične-
ga koncepta ljudske fronte in deloma iz marksističnih in komunističnih
kritik despotizma Oktobrske revolucije14 – in socialistične ekonomije kot
ekonomske demokracije oziroma delavskega samoupravljanja, je druga bi-
rokratska, avtoritarna, hladnovojno realpolitična in usmerjena k večanju
produktivnosti in razvoju industrijskih kapacitet kot ciljema na sebi. V tej
perspektivi je zgodovina socialistične Jugoslavije še posebej pomembna, saj
je bila Jugoslavija edina vzhodnoevropska država, ki ji je uspelo povsem iz-
ogniti se politični in ekonomski dominaciji Sovjetske zveze in v kateri je
delavsko samoupravljanje dobilo status uradne državne politične strategi-
je in postalo osnovno načelo ekonomske organizacije, medtem ko so bile
v ostalih vzhodnoevropskih socialističnih državah »partizanske« linije,
ki so si prizadevale predvsem za demokratizacijo politike in samoupravlja-
nje v ekonomiji, večinoma povsem podrejene prosovjetskim linijam. A ni
odveč spomniti, da so vse delavske vstaje in upori znotraj vzhodnega blo-
ka – Berlin ’53, Madžarska in Poljska ’56, Češkoslovaška ’68, Poljska ’70
Rosa Luxemburg, Izbrani spisi, Ljubljana 1977.
