Page 196 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 196
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
zredne formacije proletariata v socialističnih revolucijah v Vzhodni Evropi
in v Aziji ne gre toliko za bujenje razredne zavesti med empiričnimi indu-
strijskimi delavci kot za dvojni proces, kjer empirični delavci, ki to šele po-
stajajo v procesu modernizacije in industrializacije, v to postajanje vstopa-
jo že oboroženi z revolucionarno zavestjo.
A ta proces ni enostaven in neproblematičen. S tem, ko se osnovna druž-
bena vez v socializma formira na osnovi delavske solidarnosti in ponosa –
geslo »delu čast in oblast!« –, se obenem ukinja možnost samoukinitve
proletariata, konca mezdnega dela in prehoda v komunizem, ki se neskonč-
no prelaga v prihodnost. Kot junakinja iz detektivskega romana o franco-
skem maju ’68, so tudi delavci v socializmu trpeli zaradi odlašanja prihoda
komunizma.10 Kot lucidno pokaže Moishe Postone že sam način formacije
socialističnih družb, ki prevzamejo zahoden kapitalistični industrijski na-
čin organizacije produkcije in delovnega procesa (tudi sam Lenin se je nav-
duševal nad učinkovitostjo tayloristične organizacije delovnega procesa) in
zamenjajo le produkcijske odnose (državna namesto privatne lastnine nad
produkcijskimi sredstvi, centralno planiranje namesto prostega trga) s tem
onemogoči prehod v komunizem kot si ga je zamišljal Marx.11 Zgodovinski
socializem je ekonomsko pomenil predvsem osvobajanje dela in reapropri-
acijo produkcijskih sredstev, a je, kar je po Postoneju problematično, še ve-
dno temeljil na industrijskem načinu produkcije in mezdnem delu. To po-
meni, da je, kljub visokemu materialnemu standardu delavcev in delavk ter
visoki stopnji zaposlenosti in socialne varnosti, socializem ohranil specifič-
no objektiven tip družbene dominacije, ki izhaja iz samega industrijskega
načina produkcije, ne iz produkcijskih odnosov. Objektivna družbena do-
minacija pomeni alienacijo delavcev, ki, ob razvoju industrijske tehnologi-
je, vse bolj postajajo samo dodatek strojem, njihovo fizično in intelektual-
no osiromašenje, podvrženost delavcev in delavk strogemu tovarniškemu
disciplinskemu režimu in podvrženost produkcije nasploh normam, ki se,
kot v kapitalizmu, določajo objektivno ne da bi jih delavci, inženirji ali to-
varniški upravljalci lahko nadzirali ali odločali o njih.
Tovarniški delavci so tako na socialističnem Vzhodu prav tako izčrpa-
ni ter telesno in umsko poškodovani kot tisti na kapitalističnem Zahodu –
in ravno zato ostaja vprašanje politike dela ves čas trajanja realno obstoje-
čih socializmov primarno politično vprašanje. To vprašanje se glasi: kako
uskladiti objektivno uspešnost industrijskih delavcev, ki modernizirajo dr-
žavo, presegajo norme in ustvarjajo vse razpoložljivo družbeno bogastvo z
Kristin Ross, May ’68 and its Afterlives, Chicago 2002, 196.
Moishe Postone, Time, Labor and Social Domination, Cambridge 1996, 123–200.
zredne formacije proletariata v socialističnih revolucijah v Vzhodni Evropi
in v Aziji ne gre toliko za bujenje razredne zavesti med empiričnimi indu-
strijskimi delavci kot za dvojni proces, kjer empirični delavci, ki to šele po-
stajajo v procesu modernizacije in industrializacije, v to postajanje vstopa-
jo že oboroženi z revolucionarno zavestjo.
A ta proces ni enostaven in neproblematičen. S tem, ko se osnovna druž-
bena vez v socializma formira na osnovi delavske solidarnosti in ponosa –
geslo »delu čast in oblast!« –, se obenem ukinja možnost samoukinitve
proletariata, konca mezdnega dela in prehoda v komunizem, ki se neskonč-
no prelaga v prihodnost. Kot junakinja iz detektivskega romana o franco-
skem maju ’68, so tudi delavci v socializmu trpeli zaradi odlašanja prihoda
komunizma.10 Kot lucidno pokaže Moishe Postone že sam način formacije
socialističnih družb, ki prevzamejo zahoden kapitalistični industrijski na-
čin organizacije produkcije in delovnega procesa (tudi sam Lenin se je nav-
duševal nad učinkovitostjo tayloristične organizacije delovnega procesa) in
zamenjajo le produkcijske odnose (državna namesto privatne lastnine nad
produkcijskimi sredstvi, centralno planiranje namesto prostega trga) s tem
onemogoči prehod v komunizem kot si ga je zamišljal Marx.11 Zgodovinski
socializem je ekonomsko pomenil predvsem osvobajanje dela in reapropri-
acijo produkcijskih sredstev, a je, kar je po Postoneju problematično, še ve-
dno temeljil na industrijskem načinu produkcije in mezdnem delu. To po-
meni, da je, kljub visokemu materialnemu standardu delavcev in delavk ter
visoki stopnji zaposlenosti in socialne varnosti, socializem ohranil specifič-
no objektiven tip družbene dominacije, ki izhaja iz samega industrijskega
načina produkcije, ne iz produkcijskih odnosov. Objektivna družbena do-
minacija pomeni alienacijo delavcev, ki, ob razvoju industrijske tehnologi-
je, vse bolj postajajo samo dodatek strojem, njihovo fizično in intelektual-
no osiromašenje, podvrženost delavcev in delavk strogemu tovarniškemu
disciplinskemu režimu in podvrženost produkcije nasploh normam, ki se,
kot v kapitalizmu, določajo objektivno ne da bi jih delavci, inženirji ali to-
varniški upravljalci lahko nadzirali ali odločali o njih.
Tovarniški delavci so tako na socialističnem Vzhodu prav tako izčrpa-
ni ter telesno in umsko poškodovani kot tisti na kapitalističnem Zahodu –
in ravno zato ostaja vprašanje politike dela ves čas trajanja realno obstoje-
čih socializmov primarno politično vprašanje. To vprašanje se glasi: kako
uskladiti objektivno uspešnost industrijskih delavcev, ki modernizirajo dr-
žavo, presegajo norme in ustvarjajo vse razpoložljivo družbeno bogastvo z
Kristin Ross, May ’68 and its Afterlives, Chicago 2002, 196.
Moishe Postone, Time, Labor and Social Domination, Cambridge 1996, 123–200.
