Page 195 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 195
Delo, politika in socializem
konkurenčnosti gospodarstva« – s čimer se ekonomija resda tematizira, a
na nepolitičen, strokoven oziroma tehnokratski način –, problematika od-
nosa med politiko in delom oziroma politike dela postaja še urgentnejša.
Politika dela v socializmu
V zgodovini socializma (nasploh, ne le jugoslovanskega) je vprašanje dela
in politike osnovna politična preokupacija, kar ne pomeni, da je to vpraša-
nje rešeno, temveč, da v tej zgodovinski situaciji predstavlja problem. Kot
pokaže Foucault za antično grško družbo, tam stalno omenjanje in raz-
prave o homoseksualnosti ne pomenijo, da je bila stara Grčija raj osvobo-
jene in sproščene moške homoseksualnosti, temveč ravno da jim jim je ho-
moseksualnost predstavljala problem, h kateremu so se ves čas vračali.9 Po-
dobno velja tudi za socializem v zvezi s politiko dela. Problem, ki ga je po-
litika dela predstavljala za socializem je bil, shematsko postavljeno, dvojen:
kot prvo se socialistične revolucije niso zgodile v centru, kot je predvideval
Marx, temveč na periferiji svetovnega kapitalističnega sistema, v pretežno
agrarnih in pogosto še polfevdalnih državah z malo industrije in urbanega
proletariata; in, kot drugo, je razvoj socializma v teh zgodovinskih pogo-
jih pomenil predvsem modernizacijo, tj. izgradnjo moderne infrastruktu-
re, elektrifikacijo, industrializacijo, renovacijo in širjenje mest in mehani-
zacijo poljedelstva, torej šele ustvarjanje modernih produkcijskih sil in in-
frastrukture. V perifernih državah je po socialističnih revolucijah družbe-
ni razvoj tako šel v smeri izgradnje modernih industrijskih družb, ki naj bi
dosegle socialni standard in blagostanje, značilna za razviti Zahod in obe-
nem ukinile za Zahod prav tako značilni socialno neenakost in nepravič-
nost. Realno obstoječi socializmi so bili ekonomsko industrijske družbe, za
katere so bili značilne močna regulacija ekonomije, državno lastništvo nad
produkcijskimi sredstvi in visoka stopnja zaposlenosti in delavskih ter so-
cialnih pravic, medtem ko so bili socialno družbe dela, družbe, v katerih je
biti delavec in delati pomenilo osnovno obliko družbenega življenja, socia-
lizacije in socialne identifikacije.
V od (druge svetovne v primeru Vzhodne Evrope, prve svetovne v pri-
meru Rusije) vojne razdejanih in že od prej ekonomsko nerazvitih drža-
vah socialna in politična identifikacija množic s proletariatom ni pomeni-
la, da realno obstoječi delavski razred pridobiva svojo razredno zavest, tem-
več šele formacijo delavskega razreda v procesu povojne obnove in izgrad-
nje moderne industrijske in splošne družbene infrastrukture. V procesu ra-
grešni kozel za negativne socialne učinke kapitalizma – tisti, ki jih ti najhuje prizadevajo, naj
bi bili sami odgovorni zanje in denimo brezposelnost je tako krivda delavcev in sindikatov.
Michel Foucault, Zgodovina seksualnosti, Ljubljana 2010.
konkurenčnosti gospodarstva« – s čimer se ekonomija resda tematizira, a
na nepolitičen, strokoven oziroma tehnokratski način –, problematika od-
nosa med politiko in delom oziroma politike dela postaja še urgentnejša.
Politika dela v socializmu
V zgodovini socializma (nasploh, ne le jugoslovanskega) je vprašanje dela
in politike osnovna politična preokupacija, kar ne pomeni, da je to vpraša-
nje rešeno, temveč, da v tej zgodovinski situaciji predstavlja problem. Kot
pokaže Foucault za antično grško družbo, tam stalno omenjanje in raz-
prave o homoseksualnosti ne pomenijo, da je bila stara Grčija raj osvobo-
jene in sproščene moške homoseksualnosti, temveč ravno da jim jim je ho-
moseksualnost predstavljala problem, h kateremu so se ves čas vračali.9 Po-
dobno velja tudi za socializem v zvezi s politiko dela. Problem, ki ga je po-
litika dela predstavljala za socializem je bil, shematsko postavljeno, dvojen:
kot prvo se socialistične revolucije niso zgodile v centru, kot je predvideval
Marx, temveč na periferiji svetovnega kapitalističnega sistema, v pretežno
agrarnih in pogosto še polfevdalnih državah z malo industrije in urbanega
proletariata; in, kot drugo, je razvoj socializma v teh zgodovinskih pogo-
jih pomenil predvsem modernizacijo, tj. izgradnjo moderne infrastruktu-
re, elektrifikacijo, industrializacijo, renovacijo in širjenje mest in mehani-
zacijo poljedelstva, torej šele ustvarjanje modernih produkcijskih sil in in-
frastrukture. V perifernih državah je po socialističnih revolucijah družbe-
ni razvoj tako šel v smeri izgradnje modernih industrijskih družb, ki naj bi
dosegle socialni standard in blagostanje, značilna za razviti Zahod in obe-
nem ukinile za Zahod prav tako značilni socialno neenakost in nepravič-
nost. Realno obstoječi socializmi so bili ekonomsko industrijske družbe, za
katere so bili značilne močna regulacija ekonomije, državno lastništvo nad
produkcijskimi sredstvi in visoka stopnja zaposlenosti in delavskih ter so-
cialnih pravic, medtem ko so bili socialno družbe dela, družbe, v katerih je
biti delavec in delati pomenilo osnovno obliko družbenega življenja, socia-
lizacije in socialne identifikacije.
V od (druge svetovne v primeru Vzhodne Evrope, prve svetovne v pri-
meru Rusije) vojne razdejanih in že od prej ekonomsko nerazvitih drža-
vah socialna in politična identifikacija množic s proletariatom ni pomeni-
la, da realno obstoječi delavski razred pridobiva svojo razredno zavest, tem-
več šele formacijo delavskega razreda v procesu povojne obnove in izgrad-
nje moderne industrijske in splošne družbene infrastrukture. V procesu ra-
grešni kozel za negativne socialne učinke kapitalizma – tisti, ki jih ti najhuje prizadevajo, naj
bi bili sami odgovorni zanje in denimo brezposelnost je tako krivda delavcev in sindikatov.
Michel Foucault, Zgodovina seksualnosti, Ljubljana 2010.
