Page 194 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 194
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
»stroke« v političnem polju vlada popoln konsenz. Razlog za marginalen
položaj politike dela in boja za delavske pravice danes je ravno način, na ka-
terega civilna družba prelomi s socialistično politiko. Ta prelom ne pomeni
novega načina za ukvarjanje s starimi temami, ki so v velikim meri vezane
na ekonomijo, delo in delavske pravice, temveč v zamenjavi politike dela s
politiko kulture in premestitvijo ekonomskih vprašanj v domeno domnev-
no znanstveno objektivne in nepolitične ekonomske »stroke« in EU bi-
rokratov. Danes lahko vprašanje delavskih pravic legitimno nastopa v jav-
nem prostoru samo pod pogojem, da se ali transformira v pravni (kršenje
delovne zakonodaje) ali identitetni (diskriminacija migrantskih delavcev)
problem, a še v tem primeru ne postane del uradne državne politike, tem-
več se rešuje ali na sodišču ali s pomočjo za to specializiranih NVO ali hu-
manitarnih institucij. Tako je bil denimo nedavni upor migrantskih delav-
cev iz BiH pomirjen tako, da so jim sindikati ponudili brezplačno pravno
pomoč če bi se odločili tožiti svoje delodajalce, Rdeči križ pa s hrano in za-
silno namestitvijo, medtem ko je njihova osnovna zahteva – pravica do pla-
če in dostojanstvenih delovnih pogojev – ostala neizpolnjena in ni uspela
pridobiti pozornosti ne medijev (ki jih je bolj zanimal human interest vidik
človeškega trpljenja) ne ministrstva za delo. Ko tudi sindikati vidijo vpra-
šanje delavskih pravic apolitično, kot pravno vprašanje ali stvar »socialne-
ga dialoga«7 in v zgodovinski situaciji naraščanja nezaposlenosti, padanja
realnih plači in slabšanja delovnih pogojev, ki se v žargonu državne politi-
ke prevaja v floskule kot so »fleksibilizacija trga delovne sile«8 ali »večanje
Res je, da so slovenski sindikati v letih 2005 in 2007 politično mobilizirali in pripeljali na
ulice več kot 50.000 delavcev in delavk in s tem preprečili najhujše neoliberalne reforme slo-
venske ekonomije, a problem je v tem, da so v svojem vsakdanjem delu in zavesti apolitični, da
delujejo in razmišljajo v pravnih okvirih in da politično reagirajo le na najhujše ekscese in ne
problematizirajo tudi običajnega, rutinskega delovanja polperifernega kapitalizma.
Ki jo podpira tudi poznavalec globalnih ekonomskih trendov Mitja Novak, direktor Inštitu-
ta za delo pri ljubljanski Pravni fakulteti. »Globalizacija zahteva pocenitev proizvodnje, če-
sar pa naša delovnopravna zakonodaja s pravicami, kot so regres, malica, ipd., ne omogoča.
Višina delavskih pravic je v neposredni povezavi s kršitvami. Vprašanje je, ali so zahteve sin-
dikatov zares v korist delavcem ali prej v škodo, saj je končna posledica previsokih stroškov
dela stečaj ali selitev proizvodnje, s tem pa tudi brezposelnost, ocenjuje Novak, ki je prepri-
čan, da bo morala zakonodaja postati fleksibilnejša.« (Igor Dernovšek, »Bolj se splača plača-
ti kazen kot izplačati plačo,« Dnevnik, 19. 5. 2010, 4.) Delodajalci kršijo delovno zakonoda-
jo, saj se jim plačati kazen izplača bolj kot delavcem izplačati plače. Kakšen je nasvet modrega
pravnika? Ukiniti delavske pravice, saj jih tako delodajalci ne bodo mogli več kršiti (ne pa de-
nimo poostriti nadzor nad upoštevanjem delovne zakonodaje ali povišati kazni). Delavci mo-
rajo danes gladovati in ostati brez počitnic, pravi modrost vrhunskega pravnika, da le ne bi
motili globalizacijskih tokov, nižali konkurenčnosti gospodarstva ali stali na poti fleksibili-
zaciji. Ideološki trik je preprost, a učinkovit – za vse gospodarske uspehe so krivi podjetniki,
za vse težave pa delavci. O delu in delavcih pravni in ekonomski modreci govorijo le, ko se išče
»stroke« v političnem polju vlada popoln konsenz. Razlog za marginalen
položaj politike dela in boja za delavske pravice danes je ravno način, na ka-
terega civilna družba prelomi s socialistično politiko. Ta prelom ne pomeni
novega načina za ukvarjanje s starimi temami, ki so v velikim meri vezane
na ekonomijo, delo in delavske pravice, temveč v zamenjavi politike dela s
politiko kulture in premestitvijo ekonomskih vprašanj v domeno domnev-
no znanstveno objektivne in nepolitične ekonomske »stroke« in EU bi-
rokratov. Danes lahko vprašanje delavskih pravic legitimno nastopa v jav-
nem prostoru samo pod pogojem, da se ali transformira v pravni (kršenje
delovne zakonodaje) ali identitetni (diskriminacija migrantskih delavcev)
problem, a še v tem primeru ne postane del uradne državne politike, tem-
več se rešuje ali na sodišču ali s pomočjo za to specializiranih NVO ali hu-
manitarnih institucij. Tako je bil denimo nedavni upor migrantskih delav-
cev iz BiH pomirjen tako, da so jim sindikati ponudili brezplačno pravno
pomoč če bi se odločili tožiti svoje delodajalce, Rdeči križ pa s hrano in za-
silno namestitvijo, medtem ko je njihova osnovna zahteva – pravica do pla-
če in dostojanstvenih delovnih pogojev – ostala neizpolnjena in ni uspela
pridobiti pozornosti ne medijev (ki jih je bolj zanimal human interest vidik
človeškega trpljenja) ne ministrstva za delo. Ko tudi sindikati vidijo vpra-
šanje delavskih pravic apolitično, kot pravno vprašanje ali stvar »socialne-
ga dialoga«7 in v zgodovinski situaciji naraščanja nezaposlenosti, padanja
realnih plači in slabšanja delovnih pogojev, ki se v žargonu državne politi-
ke prevaja v floskule kot so »fleksibilizacija trga delovne sile«8 ali »večanje
Res je, da so slovenski sindikati v letih 2005 in 2007 politično mobilizirali in pripeljali na
ulice več kot 50.000 delavcev in delavk in s tem preprečili najhujše neoliberalne reforme slo-
venske ekonomije, a problem je v tem, da so v svojem vsakdanjem delu in zavesti apolitični, da
delujejo in razmišljajo v pravnih okvirih in da politično reagirajo le na najhujše ekscese in ne
problematizirajo tudi običajnega, rutinskega delovanja polperifernega kapitalizma.
Ki jo podpira tudi poznavalec globalnih ekonomskih trendov Mitja Novak, direktor Inštitu-
ta za delo pri ljubljanski Pravni fakulteti. »Globalizacija zahteva pocenitev proizvodnje, če-
sar pa naša delovnopravna zakonodaja s pravicami, kot so regres, malica, ipd., ne omogoča.
Višina delavskih pravic je v neposredni povezavi s kršitvami. Vprašanje je, ali so zahteve sin-
dikatov zares v korist delavcem ali prej v škodo, saj je končna posledica previsokih stroškov
dela stečaj ali selitev proizvodnje, s tem pa tudi brezposelnost, ocenjuje Novak, ki je prepri-
čan, da bo morala zakonodaja postati fleksibilnejša.« (Igor Dernovšek, »Bolj se splača plača-
ti kazen kot izplačati plačo,« Dnevnik, 19. 5. 2010, 4.) Delodajalci kršijo delovno zakonoda-
jo, saj se jim plačati kazen izplača bolj kot delavcem izplačati plače. Kakšen je nasvet modrega
pravnika? Ukiniti delavske pravice, saj jih tako delodajalci ne bodo mogli več kršiti (ne pa de-
nimo poostriti nadzor nad upoštevanjem delovne zakonodaje ali povišati kazni). Delavci mo-
rajo danes gladovati in ostati brez počitnic, pravi modrost vrhunskega pravnika, da le ne bi
motili globalizacijskih tokov, nižali konkurenčnosti gospodarstva ali stali na poti fleksibili-
zaciji. Ideološki trik je preprost, a učinkovit – za vse gospodarske uspehe so krivi podjetniki,
za vse težave pa delavci. O delu in delavcih pravni in ekonomski modreci govorijo le, ko se išče
