Page 193 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 193
Delo, politika in socializem
ki in ekonomiji in se je lokalna inteligenca zabavala s kulturnimi vprašanji
– liberalci so se borili proti cerkveni morali, konservativci pa proti moral-
ni razpuščenosti urbanih libertinov kot je bil Prešeren. Teren političnega
boja se tako – nekoč in danes, z izjemo socializma kot obdobja izjemne po-
litične in ekonomske avtonomije – bonton in folklora, s to razliko, da da-
nes center odločanja ni več Dunaj, temveč Bruselj, in da so liberalci neko-
liko posodobili svoj besedni zaklad in se danes izražajo v žargonu postmo-
dernističnega obskurantizma, medtem ko so konservativci intelektualno
ostali na ravni 19. stoletja.
V tej situaciji je politično polje pravzaprav mesto simulacije politike, kjer
se kulturna vprašanja postavljajo kot politična vprašanja in kjer kulturni
boj nastopa kot nadomestek za politični boj. Kulturalizacija in deekono-
mizacija politike ni značilna le za postsocialistični Vzhod in je močno pri-
sotna tudi na Zahodu,6 a za razliko od Zahoda tu kulturalizacija politi-
ke ne pomeni le ravnodušnosti, resignacije in fatalizma v zvezi s politično-
ekonomskimi vprašanji, temveč tudi – ker kulturalizacija politike tu ozna-
čuje ravno prekinitev s socialističnim pogledom na in prakticiranjem poli-
tike – izjemno sovražnost do politizacije ekonomije kot preostankov »to-
talitarizma« in »marksističnega ekonomskega redukcionizma«. »Teori-
je« o totalitarizmu, ki jih širi konservativna desnica in politika identitet
in življenjskih slogov, s katero se ukvarja liberalna »levica«, so tesno pove-
zane in se medsebojno pogojujejo. Moralizatorski in paranoični diskurz o
totalitarizmu daje legitimnost kulturalističnemu obratu in izogibanju po-
litično-ekonomskim vprašanjem in temam, medtem ko liberalni kultura-
lizem, ravno z delegitimizacijo in marginalizacijo politično-ekonomskih
tem, omogoča desnemu revizionizmu da na novo piše zgodovino socializ-
ma kot zgodovino državnega nasilja in preganjanja drugače mislečih ne da
bi se ukvarjal s politično ekonomijo in socialno egalitarnostjo socializma.
Današnji desni zgodovinski revizionizem je pravzaprav »kulturalizem za
nazaj«, pisanje zgodovine s kulturalistične perspektive (z značilnim mor-
bidnim twistom, ki pa je stvar okusa in preferenc in v ničemer ne krši epi-
stemoloških pravil kulturnega redukcionizma).
V tej situaciji politično polje postane mesto simulacije politike, kjer kot
politična nastopajo kulturna vprašanja in kjer kulturni boj nastopa kot na-
domestek za politični boj. Mnenja liberalcev in konservativcev o kulturnih
temah so jasno razdeljena in so si diametralno nasprotna, medtem ko, na-
sprotno, o ekonomskih vprašanjih oziroma o nekritičnem, nereflektiranem
in nedemokratičnem sprejemenaju ekonomskih direktiv EU in ekonomske
Fredric Jameson, Postmodernizem, Ljubljana 2001, 59–60.
ki in ekonomiji in se je lokalna inteligenca zabavala s kulturnimi vprašanji
– liberalci so se borili proti cerkveni morali, konservativci pa proti moral-
ni razpuščenosti urbanih libertinov kot je bil Prešeren. Teren političnega
boja se tako – nekoč in danes, z izjemo socializma kot obdobja izjemne po-
litične in ekonomske avtonomije – bonton in folklora, s to razliko, da da-
nes center odločanja ni več Dunaj, temveč Bruselj, in da so liberalci neko-
liko posodobili svoj besedni zaklad in se danes izražajo v žargonu postmo-
dernističnega obskurantizma, medtem ko so konservativci intelektualno
ostali na ravni 19. stoletja.
V tej situaciji je politično polje pravzaprav mesto simulacije politike, kjer
se kulturna vprašanja postavljajo kot politična vprašanja in kjer kulturni
boj nastopa kot nadomestek za politični boj. Kulturalizacija in deekono-
mizacija politike ni značilna le za postsocialistični Vzhod in je močno pri-
sotna tudi na Zahodu,6 a za razliko od Zahoda tu kulturalizacija politi-
ke ne pomeni le ravnodušnosti, resignacije in fatalizma v zvezi s politično-
ekonomskimi vprašanji, temveč tudi – ker kulturalizacija politike tu ozna-
čuje ravno prekinitev s socialističnim pogledom na in prakticiranjem poli-
tike – izjemno sovražnost do politizacije ekonomije kot preostankov »to-
talitarizma« in »marksističnega ekonomskega redukcionizma«. »Teori-
je« o totalitarizmu, ki jih širi konservativna desnica in politika identitet
in življenjskih slogov, s katero se ukvarja liberalna »levica«, so tesno pove-
zane in se medsebojno pogojujejo. Moralizatorski in paranoični diskurz o
totalitarizmu daje legitimnost kulturalističnemu obratu in izogibanju po-
litično-ekonomskim vprašanjem in temam, medtem ko liberalni kultura-
lizem, ravno z delegitimizacijo in marginalizacijo politično-ekonomskih
tem, omogoča desnemu revizionizmu da na novo piše zgodovino socializ-
ma kot zgodovino državnega nasilja in preganjanja drugače mislečih ne da
bi se ukvarjal s politično ekonomijo in socialno egalitarnostjo socializma.
Današnji desni zgodovinski revizionizem je pravzaprav »kulturalizem za
nazaj«, pisanje zgodovine s kulturalistične perspektive (z značilnim mor-
bidnim twistom, ki pa je stvar okusa in preferenc in v ničemer ne krši epi-
stemoloških pravil kulturnega redukcionizma).
V tej situaciji politično polje postane mesto simulacije politike, kjer kot
politična nastopajo kulturna vprašanja in kjer kulturni boj nastopa kot na-
domestek za politični boj. Mnenja liberalcev in konservativcev o kulturnih
temah so jasno razdeljena in so si diametralno nasprotna, medtem ko, na-
sprotno, o ekonomskih vprašanjih oziroma o nekritičnem, nereflektiranem
in nedemokratičnem sprejemenaju ekonomskih direktiv EU in ekonomske
Fredric Jameson, Postmodernizem, Ljubljana 2001, 59–60.
