Page 192 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 192
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
stala, saj ji je bila potrebna vsa mogoča podpora v prihajajočem boju s ko-
munisti.4
Nova družbena gibanja so v politični prostor prinesli nove teme in vpra-
šanja in do takrat relevantna in dominantna vprašanja (predvsem tista, ki
so bila vezana na politiko dela, nekapitalistično organizacijo ekonomije in
neparlamentarno organizacijo politike) so bila porinjena na rob ali izven
političnega polja. Nove teme, ki jih prinesejo nova družbena gibanja, so
bile politike (seksualnih, spolnih, subkulturnih) identitet, manjšinske pra-
vice, ekologija, strpnost, multikulturalizem, vprašanje drog in alternativ-
ni načini življenja – v tem so bila nova družbena gibanja vzhodni ekviva-
lent zahodne nove levice in postmarksizma sedemdesetih5 –, ki so jim sta-
ri konservativci dodali še pravno državo in produkcijo ter reprodukcijo na-
cionalne substance, mladi liberalci pa ideji parlamentarne demokracije in
človekovih pravic. To je bil, v osnovnih črtah, horizont političnega imagi-
narija te velike koalicije, ki se je, zaradi pomanjkanja realne politične moči
poimenovala civilna družba, v osemdesetih.
Če želimo aktualno ekonomsko krizo in dolgo krizo, imenovano tran-
zicija, tematizirati na politični način je nezadostnost tega imaginarija, ki
se je začel uveljavljati v osemdesetih in je kasneje postal (in ostal do danes)
dominanten, očitna že na prvi pogled. V njem ne obstajajo oziroma nima-
jo politične legitimnosti teme, ki so povezane s politično ekonomijo ali de-
lavskimi pravicami. V devetdesetih, ko se opisani model politike do kon-
ca uveljavi, ekonomska vprašanja in teme, povezane z delavskimi pravica-
mi izginejo iz javnih razprav. Ekonomija postane strokovna zadeva in eko-
nomska politika ter posamezni ekonomski ukrepi niso del javnih razprav
ali demokratične participacije v političnem odločanju, saj je ukvarjanje z
ekonomijo na političen – namesto na »strokoven« – način videno kot re-
likt socializma ali pot nazaj v »komunistični totalitarizem«. Eden od naj-
pomembnejših prelomov, ki ga na novo vzpostavljeni liberalni kapitalizem
napravi glede na nekdanji samoupravni socializem je ukinitev ljudske par-
ticipacije v razpravah o ekonomskih in delavskih vprašanjih. S tem politič-
no polje postane Kulturkampfplatz, tako kot v času habsburške monarhi-
je, ko provincam ni bilo dovoljeno sodelovati v procesih odločanja o politi-
Na žalost ta unholly alliance, kljub nekaterim razlikam v mnenjih, še vedno ostaja relevanten
del slovenskega političnega in kulturnega prostora. Očiten je denimo v konsenzu med kul-
turno levico in desnico o zaslugah punka za osamosvojitev, kar morda najbolje priče o bedi
postsocialističnega kulturnega in političnega imaginarija v Sloveniji – le v intelektualni in
kulturni puščavi tranzicije je mogoč splošni javni konsenz da so bili Pankrti »čisto ok«.
Ellen Meiksins Wood, The Retreat from Class, London in New York 1998; Goran Therborn,
From Marxism to Post-Marxism, London in New York 2008.
stala, saj ji je bila potrebna vsa mogoča podpora v prihajajočem boju s ko-
munisti.4
Nova družbena gibanja so v politični prostor prinesli nove teme in vpra-
šanja in do takrat relevantna in dominantna vprašanja (predvsem tista, ki
so bila vezana na politiko dela, nekapitalistično organizacijo ekonomije in
neparlamentarno organizacijo politike) so bila porinjena na rob ali izven
političnega polja. Nove teme, ki jih prinesejo nova družbena gibanja, so
bile politike (seksualnih, spolnih, subkulturnih) identitet, manjšinske pra-
vice, ekologija, strpnost, multikulturalizem, vprašanje drog in alternativ-
ni načini življenja – v tem so bila nova družbena gibanja vzhodni ekviva-
lent zahodne nove levice in postmarksizma sedemdesetih5 –, ki so jim sta-
ri konservativci dodali še pravno državo in produkcijo ter reprodukcijo na-
cionalne substance, mladi liberalci pa ideji parlamentarne demokracije in
človekovih pravic. To je bil, v osnovnih črtah, horizont političnega imagi-
narija te velike koalicije, ki se je, zaradi pomanjkanja realne politične moči
poimenovala civilna družba, v osemdesetih.
Če želimo aktualno ekonomsko krizo in dolgo krizo, imenovano tran-
zicija, tematizirati na politični način je nezadostnost tega imaginarija, ki
se je začel uveljavljati v osemdesetih in je kasneje postal (in ostal do danes)
dominanten, očitna že na prvi pogled. V njem ne obstajajo oziroma nima-
jo politične legitimnosti teme, ki so povezane s politično ekonomijo ali de-
lavskimi pravicami. V devetdesetih, ko se opisani model politike do kon-
ca uveljavi, ekonomska vprašanja in teme, povezane z delavskimi pravica-
mi izginejo iz javnih razprav. Ekonomija postane strokovna zadeva in eko-
nomska politika ter posamezni ekonomski ukrepi niso del javnih razprav
ali demokratične participacije v političnem odločanju, saj je ukvarjanje z
ekonomijo na političen – namesto na »strokoven« – način videno kot re-
likt socializma ali pot nazaj v »komunistični totalitarizem«. Eden od naj-
pomembnejših prelomov, ki ga na novo vzpostavljeni liberalni kapitalizem
napravi glede na nekdanji samoupravni socializem je ukinitev ljudske par-
ticipacije v razpravah o ekonomskih in delavskih vprašanjih. S tem politič-
no polje postane Kulturkampfplatz, tako kot v času habsburške monarhi-
je, ko provincam ni bilo dovoljeno sodelovati v procesih odločanja o politi-
Na žalost ta unholly alliance, kljub nekaterim razlikam v mnenjih, še vedno ostaja relevanten
del slovenskega političnega in kulturnega prostora. Očiten je denimo v konsenzu med kul-
turno levico in desnico o zaslugah punka za osamosvojitev, kar morda najbolje priče o bedi
postsocialističnega kulturnega in političnega imaginarija v Sloveniji – le v intelektualni in
kulturni puščavi tranzicije je mogoč splošni javni konsenz da so bili Pankrti »čisto ok«.
Ellen Meiksins Wood, The Retreat from Class, London in New York 1998; Goran Therborn,
From Marxism to Post-Marxism, London in New York 2008.
