Page 191 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 191
Delo, politika in socializem
mistov, se moramo vrniti v čas začetka konca jugoslovanskega socializma,
v osemdeseta. Ena izmed glavnih – in za naše namene najpomembnejša –
značilnost množične politične mobilizacije v osemdesetih je bila tudi radi-
kalna zamenjava terena politike. Poleg velikih sprememb v formi oziroma
načinu organizacije politike (od eno- do večstrankarskega sistema, od dele-
gatskega do parlamentarnega načina politične reprezentacije, od federaci-
je do več samostojnih nacionalnih držav) je prišlo tudi do velike spremem-
be v tem, katere teme in vprašanja so legitimne politične teme in vprašanja
oziroma v tem, katere teme in vprašajo štejejo kot politična in so tako pred-
met javne politične razprave in katera so za kaj takega neprimerna in posle-
dično premeščena drugam.
Premestitve v vsebini politike v osemdesetih so povezane s hkratnimi
premestitvami akterjev v političnem polju. Poleg treh glavnih političnih
akterjev, ki so obvladovali politično sceno v zgodovinski situaciji samou-
pravnega socializma – Zveze komunistov, delavskih organizacij in nacio-
nalnih kulturnih elit – se pojavijo nova družbena gibanja, mnoštvo ume-
tniških, literarnih, kulturnih, intelektualnih in aktivističnih skupin in ko-
lektivov. V Sloveniji nova družbena gibanja, sociološko oziroma bourdi-
ejevsko2 rečeno, predstavljajo »novince«, ki se – deloma zaradi svoje no-
vosti in radikalnosti (šlo je denimo za performerje, ki so nastopali goli in
tako žalili okus konservativne kulturne elite) in deloma zaradi nakopiče-
nih privilegijev in čvrste situiranosti kulturnih in akademskih kadrov –
niso uspeli prebiti v polji kulture in znanosti in so naredili obvoz skozi po-
lje politike. To jim je bilo omogočeno s podporo ZSMS, mladih liberalcev
v komunističnih vrstah. S svojim prihodom v polje politike so nova druž-
bena gibanja zmotila dotedanje stanje situacije, ki je temeljilo na kompro-
misu med komunisti (ki so imeli primat v političnem polju) ter nacionali-
stičnimo in konservativno kulturno elito (ki ji je bil, v zameno za odreka-
nje političnim ambicijam, odstopljen primat nad poljem kulture in posa-
meznimi deli akademije, posebej na področju humanistike).3 Konservativ-
na kulturna elita – ki so jo sestavljali juristi nemške šole, raziskovalci naro-
dovega jezika, literature, bontona in folklore (oziroma nacionalne substan-
ce nasploh), netalentiranih pesnikov in še manj talentiranih heideggerjan-
skih filozofov – je v podpori novim družbenim gibanjem videla možnost
za infiltracijo v politično polje, kar ji je bilo dotedaj, zaradi pakta o nenapa-
danju s komunisti, onemogočeno. Alternativa je na ta unholly alliance pri-
Pierre Bourdieu, The field of cultural production, New York 1993, 29–112.
Rastko Močnik, Extravagantia II: Koliko fašizma? Ljubljana 1995, 81–82.
mistov, se moramo vrniti v čas začetka konca jugoslovanskega socializma,
v osemdeseta. Ena izmed glavnih – in za naše namene najpomembnejša –
značilnost množične politične mobilizacije v osemdesetih je bila tudi radi-
kalna zamenjava terena politike. Poleg velikih sprememb v formi oziroma
načinu organizacije politike (od eno- do večstrankarskega sistema, od dele-
gatskega do parlamentarnega načina politične reprezentacije, od federaci-
je do več samostojnih nacionalnih držav) je prišlo tudi do velike spremem-
be v tem, katere teme in vprašanja so legitimne politične teme in vprašanja
oziroma v tem, katere teme in vprašajo štejejo kot politična in so tako pred-
met javne politične razprave in katera so za kaj takega neprimerna in posle-
dično premeščena drugam.
Premestitve v vsebini politike v osemdesetih so povezane s hkratnimi
premestitvami akterjev v političnem polju. Poleg treh glavnih političnih
akterjev, ki so obvladovali politično sceno v zgodovinski situaciji samou-
pravnega socializma – Zveze komunistov, delavskih organizacij in nacio-
nalnih kulturnih elit – se pojavijo nova družbena gibanja, mnoštvo ume-
tniških, literarnih, kulturnih, intelektualnih in aktivističnih skupin in ko-
lektivov. V Sloveniji nova družbena gibanja, sociološko oziroma bourdi-
ejevsko2 rečeno, predstavljajo »novince«, ki se – deloma zaradi svoje no-
vosti in radikalnosti (šlo je denimo za performerje, ki so nastopali goli in
tako žalili okus konservativne kulturne elite) in deloma zaradi nakopiče-
nih privilegijev in čvrste situiranosti kulturnih in akademskih kadrov –
niso uspeli prebiti v polji kulture in znanosti in so naredili obvoz skozi po-
lje politike. To jim je bilo omogočeno s podporo ZSMS, mladih liberalcev
v komunističnih vrstah. S svojim prihodom v polje politike so nova druž-
bena gibanja zmotila dotedanje stanje situacije, ki je temeljilo na kompro-
misu med komunisti (ki so imeli primat v političnem polju) ter nacionali-
stičnimo in konservativno kulturno elito (ki ji je bil, v zameno za odreka-
nje političnim ambicijam, odstopljen primat nad poljem kulture in posa-
meznimi deli akademije, posebej na področju humanistike).3 Konservativ-
na kulturna elita – ki so jo sestavljali juristi nemške šole, raziskovalci naro-
dovega jezika, literature, bontona in folklore (oziroma nacionalne substan-
ce nasploh), netalentiranih pesnikov in še manj talentiranih heideggerjan-
skih filozofov – je v podpori novim družbenim gibanjem videla možnost
za infiltracijo v politično polje, kar ji je bilo dotedaj, zaradi pakta o nenapa-
danju s komunisti, onemogočeno. Alternativa je na ta unholly alliance pri-
Pierre Bourdieu, The field of cultural production, New York 1993, 29–112.
Rastko Močnik, Extravagantia II: Koliko fašizma? Ljubljana 1995, 81–82.
