Page 190 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 190
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
in politiko se dogaja izven in proti državnega političnega in akademskega
establishmenta – v raziskovanje, akcije in teoretsko produkcijo s tega po-
dročja so vključene najbolj marginalizirane in najbolj eksploatirane social-
ne skupine, mladi intelektualni in kulturni delavci, ki se preživljajo kot no-
madski najemniški delavci za mizerne honorarje; migrantski gradbeniški
delavci, ki delajo brez ali z neurejenimi papirji v nereguliranem privatnem
sektorju brez kakršnekoli socialne varnosti, v kriminalnih delovnih pogo-
jih in prepuščeni (ne)milosti delodajalcev; in, nezaposleni bivši industrij-
ski delavci ali tisti, ki se v redkih še obstoječih tovarnah še borijo za ohrani-
tev delovnih mest in plač, s katerimi bi lahko preživeli z minimumom člo-
veškega dostojanstva. Na drugi strani država odločitve o ekonomski in de-
lovni politiki prepušča akademskim strokovnjakom ali pa preprosto po-
sluša direktive EU in mednarodnih ekonomskih in finančnih organizacij,
sindikati namesto politizacije vprašanja dela in politike prakticirajo social-
ni dialog, medtem ko etablirani akademski ekonomisti mahajo s težko ra-
zumljivimi matematičnimi modeli, ki domnevno predstavljajo objektivno
najučinkovitejše in optimalne ekonomske rešitve, ki naj bi bile nadvse stro-
kovne in neomadeževane z ideologijo in politiko (značilna je bila izjava slo-
venskega novega – beri neoliberalnega – ekonomista Jožeta P. Damijana:
»V naših raziskavah ni ideologije.«).
Torej, ne glede na to, da kriza v postjugoslovanskih državah traja že sko-
raj dvajset let in da aktualna globalna kriza za te države predstavlja samo
nekoliko akutnejšo obliko procesov, na katere so se že navadile, in to, da
je socializem zgodovinsko predstavljal ravno družbeno-politični sistem, v
katerem je bilo vprašanje odnosa med delom in politiko ena izmed najpo-
membnejših političnih preokupacij in osnovno načelo organizacije druž-
be, to vprašanje danes ni več na dnevnem redu državne politike, sindikatov
ali akademske ekonomike. Še več, naštete institucije so do tega vprašanja
izrazito sovražno nastrojene, na kar kažejo, med drugim, policijsko nasilje
nad aktivisti in delavci, ki se borijo za svoje pravice in ignoriranje delavskih
političnih zahtev s strani pristojnih državnih instanc, boji in nerazumeva-
nje med tradicionalističnimi sindikati in novimi oblikami delavske (samo)
organizacije ter prezir akademskih ekonomistov do marksističnih in dru-
gih eksplicitno političnih ekonomskih teorij, ki jim je vstop v akademsko
in znanstveno polje več ali manj prepovedan (razen pod zaničljivo oznako
»heterodoksne teorije«).
Da bi lahko pojasniti ta 180 stopinjski obrat v odnosu do teme, ki je bila
tako pomembna za samoupravni socializem SFRJ in ena glavnih priori-
tet tedanje državne politike, delavskih organizacij in akademskih ekono-
in politiko se dogaja izven in proti državnega političnega in akademskega
establishmenta – v raziskovanje, akcije in teoretsko produkcijo s tega po-
dročja so vključene najbolj marginalizirane in najbolj eksploatirane social-
ne skupine, mladi intelektualni in kulturni delavci, ki se preživljajo kot no-
madski najemniški delavci za mizerne honorarje; migrantski gradbeniški
delavci, ki delajo brez ali z neurejenimi papirji v nereguliranem privatnem
sektorju brez kakršnekoli socialne varnosti, v kriminalnih delovnih pogo-
jih in prepuščeni (ne)milosti delodajalcev; in, nezaposleni bivši industrij-
ski delavci ali tisti, ki se v redkih še obstoječih tovarnah še borijo za ohrani-
tev delovnih mest in plač, s katerimi bi lahko preživeli z minimumom člo-
veškega dostojanstva. Na drugi strani država odločitve o ekonomski in de-
lovni politiki prepušča akademskim strokovnjakom ali pa preprosto po-
sluša direktive EU in mednarodnih ekonomskih in finančnih organizacij,
sindikati namesto politizacije vprašanja dela in politike prakticirajo social-
ni dialog, medtem ko etablirani akademski ekonomisti mahajo s težko ra-
zumljivimi matematičnimi modeli, ki domnevno predstavljajo objektivno
najučinkovitejše in optimalne ekonomske rešitve, ki naj bi bile nadvse stro-
kovne in neomadeževane z ideologijo in politiko (značilna je bila izjava slo-
venskega novega – beri neoliberalnega – ekonomista Jožeta P. Damijana:
»V naših raziskavah ni ideologije.«).
Torej, ne glede na to, da kriza v postjugoslovanskih državah traja že sko-
raj dvajset let in da aktualna globalna kriza za te države predstavlja samo
nekoliko akutnejšo obliko procesov, na katere so se že navadile, in to, da
je socializem zgodovinsko predstavljal ravno družbeno-politični sistem, v
katerem je bilo vprašanje odnosa med delom in politiko ena izmed najpo-
membnejših političnih preokupacij in osnovno načelo organizacije druž-
be, to vprašanje danes ni več na dnevnem redu državne politike, sindikatov
ali akademske ekonomike. Še več, naštete institucije so do tega vprašanja
izrazito sovražno nastrojene, na kar kažejo, med drugim, policijsko nasilje
nad aktivisti in delavci, ki se borijo za svoje pravice in ignoriranje delavskih
političnih zahtev s strani pristojnih državnih instanc, boji in nerazumeva-
nje med tradicionalističnimi sindikati in novimi oblikami delavske (samo)
organizacije ter prezir akademskih ekonomistov do marksističnih in dru-
gih eksplicitno političnih ekonomskih teorij, ki jim je vstop v akademsko
in znanstveno polje več ali manj prepovedan (razen pod zaničljivo oznako
»heterodoksne teorije«).
Da bi lahko pojasniti ta 180 stopinjski obrat v odnosu do teme, ki je bila
tako pomembna za samoupravni socializem SFRJ in ena glavnih priori-
tet tedanje državne politike, delavskih organizacij in akademskih ekono-
