Page 180 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 180
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
izdatkov, deindustrializacije in množičnega odpuščanja ni bilo omogoče-
no. Izhod iz krize so zato iskale v zadolževanju v tujini, predvsem na raz-
vitem Zahodu.12
Tako je tempo in način globalne ekonomske politike spet začel nare-
kovati Zahod – ne le, da se je znebil grožnje revolucije in ponovno disci-
pliniral svoje delavske razrede, posojila Vzhodu so dala Zahodu še nepo-
sredno moč vplivanja na finančno in ekonomsko politiko Vzhoda, saj so
lahko nova posojila – ki so bila pogoj za odplačevanje starih, s katerimi je
Vzhod poskušal vzdrževati svojo na težki industriji utemeljeno ekonomijo
ter socialno politiko visokih plač in polne zaposlenosti – pogojeval z zah-
tevami po Zahodu všečnim finančnimi in ekonomskimi reformami, kot so
liberalizacija ekonomije in odpiranje vzhodnih mej in trgov, ukinjanje re-
gulacije finančnih tokov in podobno.
Socialistična demokracija (levo krilo Solidarnosti je zahtevalo vladavi-
no delavskih svetov in delavsko samoupravljanje ter nasilen, revoluciona-
ren prevzem oblasti), ki jo je poskušalo obnoviti poljsko delavsko gibanje in
ki je bila z uvedbo vojnega stanja nasilno zatrta, v tej zgodovinski situaciji –
ko je sicer nominalno komunistični režim uvajal avtoritarno neoliberalno
ekonomsko in socialno politiko in ko je bil celotni socialistični Vzhod pod-
vržen finančni dominaciji in izsiljevanju Zahoda – ni več predstavljala al-
ternative sovjetskemu modelu socializma, temveč krizi reguliranega, plan-
skega industrijskega načina produkcije tako v njegovi zahodni, kapitalistič-
ni kot vzhodni, socialistični različici. Planski industrializem je propadal
na obeh straneh železne zavese. Če so bili hkratni upori tako v Franciji kot
na Češkoslovaškem leta 1968 (ki so oboji vsebovali zahteve po socialistič-
ni demokraciji in delavskem samoupravljanju)13 prvi velik politični udarec,
je bila globalna ekonomska kriza v sedemdesetih zadnji, ekonomski udarec
temu globalnemu družbeno-ekonomskemu sistemu. Odgovor Zahoda na
to politični in ekonomsko krizo je bila (uspešna) neoliberalna kontrarevo-
lucija v osemdesetih, medtem ko socialističnemu Vzhodu ni uspelo izpelja-
ti tranzicije v realno obstoječo socialistično demokracijo (ki bi lahko pred-
stavljala socialistični odgovor na neoliberalizem) in je, zaradi izgube eko-
nomske suverenosti in politične legitimnosti, propadel.
Harry Cleaver, Notes on the Origin of the Debt Crisis, Midnight Notes 11 (1990), 18–22,
http://www.midnightnotes.org/pdfnewenc4.pdf (december 2010).
Gl. prejšnji dve poglavji in Kristin Ross, May ’68 and its Afterlives, Chicago 2002.
izdatkov, deindustrializacije in množičnega odpuščanja ni bilo omogoče-
no. Izhod iz krize so zato iskale v zadolževanju v tujini, predvsem na raz-
vitem Zahodu.12
Tako je tempo in način globalne ekonomske politike spet začel nare-
kovati Zahod – ne le, da se je znebil grožnje revolucije in ponovno disci-
pliniral svoje delavske razrede, posojila Vzhodu so dala Zahodu še nepo-
sredno moč vplivanja na finančno in ekonomsko politiko Vzhoda, saj so
lahko nova posojila – ki so bila pogoj za odplačevanje starih, s katerimi je
Vzhod poskušal vzdrževati svojo na težki industriji utemeljeno ekonomijo
ter socialno politiko visokih plač in polne zaposlenosti – pogojeval z zah-
tevami po Zahodu všečnim finančnimi in ekonomskimi reformami, kot so
liberalizacija ekonomije in odpiranje vzhodnih mej in trgov, ukinjanje re-
gulacije finančnih tokov in podobno.
Socialistična demokracija (levo krilo Solidarnosti je zahtevalo vladavi-
no delavskih svetov in delavsko samoupravljanje ter nasilen, revoluciona-
ren prevzem oblasti), ki jo je poskušalo obnoviti poljsko delavsko gibanje in
ki je bila z uvedbo vojnega stanja nasilno zatrta, v tej zgodovinski situaciji –
ko je sicer nominalno komunistični režim uvajal avtoritarno neoliberalno
ekonomsko in socialno politiko in ko je bil celotni socialistični Vzhod pod-
vržen finančni dominaciji in izsiljevanju Zahoda – ni več predstavljala al-
ternative sovjetskemu modelu socializma, temveč krizi reguliranega, plan-
skega industrijskega načina produkcije tako v njegovi zahodni, kapitalistič-
ni kot vzhodni, socialistični različici. Planski industrializem je propadal
na obeh straneh železne zavese. Če so bili hkratni upori tako v Franciji kot
na Češkoslovaškem leta 1968 (ki so oboji vsebovali zahteve po socialistič-
ni demokraciji in delavskem samoupravljanju)13 prvi velik politični udarec,
je bila globalna ekonomska kriza v sedemdesetih zadnji, ekonomski udarec
temu globalnemu družbeno-ekonomskemu sistemu. Odgovor Zahoda na
to politični in ekonomsko krizo je bila (uspešna) neoliberalna kontrarevo-
lucija v osemdesetih, medtem ko socialističnemu Vzhodu ni uspelo izpelja-
ti tranzicije v realno obstoječo socialistično demokracijo (ki bi lahko pred-
stavljala socialistični odgovor na neoliberalizem) in je, zaradi izgube eko-
nomske suverenosti in politične legitimnosti, propadel.
Harry Cleaver, Notes on the Origin of the Debt Crisis, Midnight Notes 11 (1990), 18–22,
http://www.midnightnotes.org/pdfnewenc4.pdf (december 2010).
Gl. prejšnji dve poglavji in Kristin Ross, May ’68 and its Afterlives, Chicago 2002.
