Page 177 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 177
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
mu vojaškemu posredovanju. Gomulkina vrnitev na oblast in njegove re-
forme so vplivale tudi na zahteve in dale pogum madžarskim protestom je-
seni 1956. Podobno kot na Madžarskem, so tudi na Poljskem leta 1956 de-
lavske množice zahtevale destalinizacijo, več nacionalne suverenosti in av-
tonomije, boljše delovne pogoje in večjo vlogo delavcev pri upravljanju to-
varn in podjetij – in prav tako so zahtevali, da državo vodijo politiki, ki so
se formirali v delavskem gibanju ter antifašističnem odporu in ki so bili ka-
sneje preganjani in eliminirani ko so oblast po vojni prevzeli prosovjetski
in prostalinistični politiki.
Gomulka je kasneje postal konservativnejši ter sodeloval pri cenzuri, za-
tiranju politične opozicije ter pri okupaciji Češkoslovaške leta 1968. Svo-
jo legitimnost pri poljskem in mednarodnem delavskem gibanju pa je do-
končno izgubil z nasilnim zatrtjem druge velike poljske delavske vstaje po
drugi svetovni vojni leta 1970. Delavce, ki so protestirali proti dvigu cen
hrane, sta napadli tako policija kot vojska, kar je sprožilo množične prote-
ste po vsej državi. Na koncu je bil Gomulka prisiljen odstopiti in oblast je
prevzel Gierek, ki je v sedemdesetih uspel dvigniti standard in modenizi-
rati ekonomijo, a s pomočjo obsežnega zadolževanja v tujini, kar je pome-
nilo vse večjo odvisnost Poljske od Zahoda, še posebej po naftni krizi leta
1973 in med kasnejšo globalno ekonomsko krizo, za katero je bil značilna
visoka inflacija. Poljska, ki je želela modernizirati svojo proizvodnjo s so-
dobno visoko tehnologijo, za kar se je močno zadolževala, je ob dvigu obre-
stnih mer po naftni krizi zašla v finančne težave.8 Ekonomska kriza v dru-
gi polovici sedemdesetih je bila katalizator za novo obdobje delavskih bojev
na Poljskem, ki so kulminirali leta 1980 z ustanovitvijo Solidarnosti. Iste-
ga leta je bil Gierek zamenjan, decembra 1981 pa je oblast z vojaškim uda-
rom in uvedbo vojnega stanja prevzel Jaruzelski.
Medtem ko je bila Solidarnost protislovno delavsko gibanje, razpeto
med demokratičnim socializmom (zahteve po večjih delavskih pravicah,
delavskemu samoupravljanju preko delavskih svetov, množični demokra-
ciji) in nacionalizmom (sodelovanje s katoliško cerkvijo, kulturni tradici-
onalizem, konservativni patriotizem), je bila politika Jaruzelskega izrazito
antisocialistična – v govorih, s katerimi je upravičeval uvedbo vojnega sta-
nja decembra ’68 se je skliceval izključno na patriotske vrednote (kar mu
ni preprečilo, da ne bi, po inerciji, obsojal Solidarnosti kot kontrarevoluci-
onarne, čeprav v njegovih govorih in politiki ni bilo ničesar revolucionar-
nega), medtem ko so bili politični in socialni ukrepi vojaškega sveta, ki ga
Jan Toporowski, Neoliberalism: The Eastern European Frontier, v: Deborah Johnston in Al-
fred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor 2005, 215–222.
mu vojaškemu posredovanju. Gomulkina vrnitev na oblast in njegove re-
forme so vplivale tudi na zahteve in dale pogum madžarskim protestom je-
seni 1956. Podobno kot na Madžarskem, so tudi na Poljskem leta 1956 de-
lavske množice zahtevale destalinizacijo, več nacionalne suverenosti in av-
tonomije, boljše delovne pogoje in večjo vlogo delavcev pri upravljanju to-
varn in podjetij – in prav tako so zahtevali, da državo vodijo politiki, ki so
se formirali v delavskem gibanju ter antifašističnem odporu in ki so bili ka-
sneje preganjani in eliminirani ko so oblast po vojni prevzeli prosovjetski
in prostalinistični politiki.
Gomulka je kasneje postal konservativnejši ter sodeloval pri cenzuri, za-
tiranju politične opozicije ter pri okupaciji Češkoslovaške leta 1968. Svo-
jo legitimnost pri poljskem in mednarodnem delavskem gibanju pa je do-
končno izgubil z nasilnim zatrtjem druge velike poljske delavske vstaje po
drugi svetovni vojni leta 1970. Delavce, ki so protestirali proti dvigu cen
hrane, sta napadli tako policija kot vojska, kar je sprožilo množične prote-
ste po vsej državi. Na koncu je bil Gomulka prisiljen odstopiti in oblast je
prevzel Gierek, ki je v sedemdesetih uspel dvigniti standard in modenizi-
rati ekonomijo, a s pomočjo obsežnega zadolževanja v tujini, kar je pome-
nilo vse večjo odvisnost Poljske od Zahoda, še posebej po naftni krizi leta
1973 in med kasnejšo globalno ekonomsko krizo, za katero je bil značilna
visoka inflacija. Poljska, ki je želela modernizirati svojo proizvodnjo s so-
dobno visoko tehnologijo, za kar se je močno zadolževala, je ob dvigu obre-
stnih mer po naftni krizi zašla v finančne težave.8 Ekonomska kriza v dru-
gi polovici sedemdesetih je bila katalizator za novo obdobje delavskih bojev
na Poljskem, ki so kulminirali leta 1980 z ustanovitvijo Solidarnosti. Iste-
ga leta je bil Gierek zamenjan, decembra 1981 pa je oblast z vojaškim uda-
rom in uvedbo vojnega stanja prevzel Jaruzelski.
Medtem ko je bila Solidarnost protislovno delavsko gibanje, razpeto
med demokratičnim socializmom (zahteve po večjih delavskih pravicah,
delavskemu samoupravljanju preko delavskih svetov, množični demokra-
ciji) in nacionalizmom (sodelovanje s katoliško cerkvijo, kulturni tradici-
onalizem, konservativni patriotizem), je bila politika Jaruzelskega izrazito
antisocialistična – v govorih, s katerimi je upravičeval uvedbo vojnega sta-
nja decembra ’68 se je skliceval izključno na patriotske vrednote (kar mu
ni preprečilo, da ne bi, po inerciji, obsojal Solidarnosti kot kontrarevoluci-
onarne, čeprav v njegovih govorih in politiki ni bilo ničesar revolucionar-
nega), medtem ko so bili politični in socialni ukrepi vojaškega sveta, ki ga
Jan Toporowski, Neoliberalism: The Eastern European Frontier, v: Deborah Johnston in Al-
fred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor 2005, 215–222.
