Page 181 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 181
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
Berlin ’89: Konec zgodovine in restavracija
kapitalistične svobode
Za leto 1989 kot prelomno za propad realno obstoječega socializma sta
bila pomembna predvsem dva dogodka: protesti na trgu Tianamen v Pe-
kingu in rušenje Berlinskega zidu. Oba dogodka sta se v zahodnih medijih
interpretirala kot vstaji ljudstev za svobodo in demokracijo proti totalitar-
nima komunističnima režimoma, a se je Tianamen kljub navidezni (na te-
leviziji) podobnosti precej razlikoval od rušenja berlinskega zidu. Na Kitaj-
skem so bile socio-ekonomske razmere konec osemdesetih zelo drugačne
od vzhodnoevropskih, saj leto 1989 tam ni pomenilo začetka kapitalistič-
nih reform, temveč že njihovo več kot desetletno kontinuiteto. Tržne re-
forme in liberalizacija ekonomije so se na Kitajskem začele že malo po Ma-
ovi smrti, leta 1978, a najprej z reformo na podeželju. Ko so se začele še re-
forme velikih državnih podjetij in urbane industrije sredi osemdesetih, je
začelo naraščati nezadovoljstvo kitajskih urbanih delavcev. Prvič po kitaj-
ski revoluciji leta 1949 jim je grozila ukinitev »železne sklede za riž«, kot
se je imenoval zagotovljen paket delavskih in socialnih pravic (polna za-
poslenost za nedoločen čas v mestih, relativno visoke plače in pravice do
pokojnine, plačanega dopusta in bolniške). Zaradi (sicer delnih in posto-
pnih) deregulacije in liberalizacije ekonomije je začela naraščati brezposle-
nosti, medtem ko so plače še zaposlenih začele padati, obenem pa so cene
osnovnih življenjskih dobrin, zaradi liberalizacije, začele naraščati. Za ki-
tajske urbane delavce je v drugi polovici osemdesetih partija predstavlja-
la skorumpiran birokratski aparat, ki je izdal ideale kitajske revolucije. Po
drugi strani je z liberalizacijo ekonomije na moči in številu pridobil kitaj-
ski srednji razred, razred trgovcev, podjetnikov, pravnikov in finančnikov.
Ti so bili prav tako nezadovoljni s partijo, a iz nasprotnih razlogov kot de-
lavci – motil jih je partijski nadzor nad vse večjimi profiti, ki so večinoma
pripadli članom partijske birokracije.14
Kitajski intelektualci in študenti iz srednjega razreda so zato začeli pro-
testirati z zahtevo po demokraciji in človekovih pravicah, kar je v tem zgo-
dovinskem kontekstu (in glede na to, da so na ekonomskih fakultetah v Pe-
kingu v osemdesetih prevladovale neoliberalne ekonomske teorije) pome-
nilo demokracijo ne kot večjo participacijo ljudskih množic v procesih po-
litičnega in ekonomskega odločanja (kar bi bila zahteva v duhu ideje socia-
listične demokracije) temveč podjetniško svobodo, zasebno lastnino, deli-
Nancy Holmstrom in Richard Smith, The Neccessity of Gangster Capitalism: Primitive Accu-
mulation in Russia and China, Monthly Review 2000, http://monthlyreview.org/200holm.
htm (december 2010).
Berlin ’89: Konec zgodovine in restavracija
kapitalistične svobode
Za leto 1989 kot prelomno za propad realno obstoječega socializma sta
bila pomembna predvsem dva dogodka: protesti na trgu Tianamen v Pe-
kingu in rušenje Berlinskega zidu. Oba dogodka sta se v zahodnih medijih
interpretirala kot vstaji ljudstev za svobodo in demokracijo proti totalitar-
nima komunističnima režimoma, a se je Tianamen kljub navidezni (na te-
leviziji) podobnosti precej razlikoval od rušenja berlinskega zidu. Na Kitaj-
skem so bile socio-ekonomske razmere konec osemdesetih zelo drugačne
od vzhodnoevropskih, saj leto 1989 tam ni pomenilo začetka kapitalistič-
nih reform, temveč že njihovo več kot desetletno kontinuiteto. Tržne re-
forme in liberalizacija ekonomije so se na Kitajskem začele že malo po Ma-
ovi smrti, leta 1978, a najprej z reformo na podeželju. Ko so se začele še re-
forme velikih državnih podjetij in urbane industrije sredi osemdesetih, je
začelo naraščati nezadovoljstvo kitajskih urbanih delavcev. Prvič po kitaj-
ski revoluciji leta 1949 jim je grozila ukinitev »železne sklede za riž«, kot
se je imenoval zagotovljen paket delavskih in socialnih pravic (polna za-
poslenost za nedoločen čas v mestih, relativno visoke plače in pravice do
pokojnine, plačanega dopusta in bolniške). Zaradi (sicer delnih in posto-
pnih) deregulacije in liberalizacije ekonomije je začela naraščati brezposle-
nosti, medtem ko so plače še zaposlenih začele padati, obenem pa so cene
osnovnih življenjskih dobrin, zaradi liberalizacije, začele naraščati. Za ki-
tajske urbane delavce je v drugi polovici osemdesetih partija predstavlja-
la skorumpiran birokratski aparat, ki je izdal ideale kitajske revolucije. Po
drugi strani je z liberalizacijo ekonomije na moči in številu pridobil kitaj-
ski srednji razred, razred trgovcev, podjetnikov, pravnikov in finančnikov.
Ti so bili prav tako nezadovoljni s partijo, a iz nasprotnih razlogov kot de-
lavci – motil jih je partijski nadzor nad vse večjimi profiti, ki so večinoma
pripadli članom partijske birokracije.14
Kitajski intelektualci in študenti iz srednjega razreda so zato začeli pro-
testirati z zahtevo po demokraciji in človekovih pravicah, kar je v tem zgo-
dovinskem kontekstu (in glede na to, da so na ekonomskih fakultetah v Pe-
kingu v osemdesetih prevladovale neoliberalne ekonomske teorije) pome-
nilo demokracijo ne kot večjo participacijo ljudskih množic v procesih po-
litičnega in ekonomskega odločanja (kar bi bila zahteva v duhu ideje socia-
listične demokracije) temveč podjetniško svobodo, zasebno lastnino, deli-
Nancy Holmstrom in Richard Smith, The Neccessity of Gangster Capitalism: Primitive Accu-
mulation in Russia and China, Monthly Review 2000, http://monthlyreview.org/200holm.
htm (december 2010).
