Page 183 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 183
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
tvam« (kitajske reforme so imele od 1978 vse značilnosti neoliberalnih re-
form razen finančne liberalizacije – kar je Kitajski omogočilo, da je relativ-
no dobro prenesla desetletje finančnih kriz v letih 1998–2008: privatiza-
cijo zemlje, komercializacijo poljedelstva, ki postaja čedalje bolj usmerjeno
v izvoz, »fleksibilizacijo« urbane industrije ter zmanjševanje delavskih in
socialnih pravic), ki so leta 1989 potekali v Venezueli, Argentini, Burmi in
Nigeriji. Tianamenski protest je bil po svoji dejanski politični vsebini bližje
tistemu, kar se je kasneje začelo imenovati »antiglobalistično« gibanje kot
hkratni disidentski politiki civilnih družb evropskega Vzhoda. Primer Ti-
anamena je pomemben, saj razbija enostaven zahodni pogled na 1989 kot
boj borcev za svobodo proti totalitarizmu, ki izključuje ekonomske in soci-
alne dimenzije razrednih bojev ob somraku realno obstoječega socializma.
Shema svoboda proti totalitarizmu predpostavlja, da je kapitalizem avto-
matičen dodatek prvi in socializem avtomatičen dodatek drugemu ter zato
ne tematizira politično-ekonomskega aspekta 1989, saj naj bi boj proti to-
talitarizmu avtomatično vključeval boj za kapitalizem.20
Tako je bil strukturiran tudi dominanten medijski pogled na padec Ber-
linskega zidu. V množičnih prebegih na Zahod in protestih ob rušenju
Berlinskega zidu dejansko ni bilo več sledov političnega programa sociali-
stične demokracije, ki je bil pomemben element vseh prejšnjih uporov zno-
traj realsocialistične Vzhodne Evrope. Ključna politična dilema leta 1989 v
Berlinu je dejansko v grobem ustrezala pogledu zahodnih medijev: ali pol-
periferna verzija neoliberalizma, ki obljublja več potrošniške izbire in mo-
žnost prosperitete vsaj za nekatere ali permanentna kriza, inflacija in po-
manjkanje, značilno za takrat že popolnoma anahronističen industrijski
socializem, ki ne more več vzdrževati razrednega kompromisa – razen z
ogromnim zadolževanjem na Zahodu, kar pa Zahodu daje vzvod za eko-
nomski in politični pritisk na Vzhod naj liberalizira ekonomijo in opusti
razredni kompromis. Edina metoda za ohranjanje socialističnega razre-
dnega kompromisa je bila v osemdesetih torej ta, ki je vodila v njegovo po-
sredno (namesto neposrednega v smislu neposrednega uvajanja neoliberal-
nih reform) ukinjanje. Zlomu ekonomske politike socializma je leta 1989
sledil še njegov politični zlom, komunistične partije, katerih politična legi-
timnost je temeljila na zagotovljanju delavskega standarda in pravic, so to
legitimnost (in z njo oblast) leta 1989 dokončno izgubile – razen na Kitaj-
skem, kjer je partija oblast ohranila s krvavo zadušitvijo delavskega upora
in discipliniranjem ambicioznega srednjega razreda.
A vseeno je v idealizirani podobi, ki so je bili leta 1989 polni milijoni te-
levizijskih sprejemnikov po vsem svetu, podobi vstaje množic za svobodo
N. d., 30.
tvam« (kitajske reforme so imele od 1978 vse značilnosti neoliberalnih re-
form razen finančne liberalizacije – kar je Kitajski omogočilo, da je relativ-
no dobro prenesla desetletje finančnih kriz v letih 1998–2008: privatiza-
cijo zemlje, komercializacijo poljedelstva, ki postaja čedalje bolj usmerjeno
v izvoz, »fleksibilizacijo« urbane industrije ter zmanjševanje delavskih in
socialnih pravic), ki so leta 1989 potekali v Venezueli, Argentini, Burmi in
Nigeriji. Tianamenski protest je bil po svoji dejanski politični vsebini bližje
tistemu, kar se je kasneje začelo imenovati »antiglobalistično« gibanje kot
hkratni disidentski politiki civilnih družb evropskega Vzhoda. Primer Ti-
anamena je pomemben, saj razbija enostaven zahodni pogled na 1989 kot
boj borcev za svobodo proti totalitarizmu, ki izključuje ekonomske in soci-
alne dimenzije razrednih bojev ob somraku realno obstoječega socializma.
Shema svoboda proti totalitarizmu predpostavlja, da je kapitalizem avto-
matičen dodatek prvi in socializem avtomatičen dodatek drugemu ter zato
ne tematizira politično-ekonomskega aspekta 1989, saj naj bi boj proti to-
talitarizmu avtomatično vključeval boj za kapitalizem.20
Tako je bil strukturiran tudi dominanten medijski pogled na padec Ber-
linskega zidu. V množičnih prebegih na Zahod in protestih ob rušenju
Berlinskega zidu dejansko ni bilo več sledov političnega programa sociali-
stične demokracije, ki je bil pomemben element vseh prejšnjih uporov zno-
traj realsocialistične Vzhodne Evrope. Ključna politična dilema leta 1989 v
Berlinu je dejansko v grobem ustrezala pogledu zahodnih medijev: ali pol-
periferna verzija neoliberalizma, ki obljublja več potrošniške izbire in mo-
žnost prosperitete vsaj za nekatere ali permanentna kriza, inflacija in po-
manjkanje, značilno za takrat že popolnoma anahronističen industrijski
socializem, ki ne more več vzdrževati razrednega kompromisa – razen z
ogromnim zadolževanjem na Zahodu, kar pa Zahodu daje vzvod za eko-
nomski in politični pritisk na Vzhod naj liberalizira ekonomijo in opusti
razredni kompromis. Edina metoda za ohranjanje socialističnega razre-
dnega kompromisa je bila v osemdesetih torej ta, ki je vodila v njegovo po-
sredno (namesto neposrednega v smislu neposrednega uvajanja neoliberal-
nih reform) ukinjanje. Zlomu ekonomske politike socializma je leta 1989
sledil še njegov politični zlom, komunistične partije, katerih politična legi-
timnost je temeljila na zagotovljanju delavskega standarda in pravic, so to
legitimnost (in z njo oblast) leta 1989 dokončno izgubile – razen na Kitaj-
skem, kjer je partija oblast ohranila s krvavo zadušitvijo delavskega upora
in discipliniranjem ambicioznega srednjega razreda.
A vseeno je v idealizirani podobi, ki so je bili leta 1989 polni milijoni te-
levizijskih sprejemnikov po vsem svetu, podobi vstaje množic za svobodo
N. d., 30.
