Page 178 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 178
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
je vodil Jaruzelski, usmerjeni proti delavcem in delavskim pravicam. Tako
je bil uveden šestdnevni delovni teden, ukinjena pravica do stavke, sindika-
ti so bili prepovedani, medtem ko so delavske svete v tovarnah nadomesti-
li vojaški odbori. Na politični ravni je uvedba vojnega stanja pomenila mi-
litarizacijo vsakdanjega življenja, represijo nad svobodo govora in svobodo
tiska, ukinjanje demokratičnih pravic in institucij ter prepoved neodvisnih
političnih organizacij. A vojno stanje na Poljskem ni bilo izraz nasilnosti
in nedemokratičnosti, inherentne komunističnim režimom – šlo je za pio-
nirsko uvajanje periferne različice neoliberalizma v Vzhodni Evropi. Če je
na Zahodu do neoliberalne kontrarevolucije9 prišlo po parlamentarni poti,
z volilno zmago Reagana in Thatcherjeve ter z neoliberalnim obratom de-
mokratično izvoljenega Mitteranda, je bila ta na periferiji pogosto nede-
mokratična in nasilna. Tako je bil laboratorij za preizkušanje neoliberalnih
ekonomskih in socialnih politik Pinochetov Čile od leta 1973 naprej, kjer
je bila, tako kot na Poljskem med leti 1981 in 1983, na oblasti vojaška dik-
tatura. Na ravni ekonomske in socialne politike ukrepi Jaruzelskega v niče-
mer ne odstopajo od neoliberalnega programa – reševanje ekonomske kri-
ze z zatiranjem sindikatov in delavskega vpliva v procesu produkcije, po-
daljševanjem delovnega časa in ukinjanjem delavskih pravic –, razlika med
uvajanjem neoliberalizma v centru in na periferiji ostaja na politični ravni
kot razlika med parlamentarno potjo in vojaškim državnim udarom. Reto-
rika »boja proti kontrarevoluciji«, ki jo za legitimizacijo svoje politike leta
1981 uporablja poljski vojaški svet, prikriva dejansko ukinjanje socializma.
Če je Rosa Luxemburg pisala, da se socializma ne da uvesti z dekretom,10 je
Jaruzelski pokazal, da se ga da na ta način uspešno ukiniti.
V perspektivi hladnovojnega razmerja sil med kapitalističnim Zahodom
in socialističnim Vzhodom tako na začetku osemdesetih pride do dveh po-
membnih premikov: Jaruzelski se z avtoritarnimi neoliberalnimi ekonom-
skimi ukrepi, namenjenimi premagovanju krize in strtju delavskega giba-
nja, objektivno postavi na stran Zahoda (sicer še ohranja ohlapno komu-
nistično retoriko, a je mešanica antidelavske ekonomske politike in kon-
servativne, patriotske ideologije objektivno bližje thatcherjanstvu kot ka-
terikoli dejanski zgodovinski socialistični politiki in ideologiji); in, osnov-
na metoda boja v hladni vojni ni več tekmovanje v oboroževanju in politi-
ka »con vpliva«, temveč, v kontekstu globalne ekonomske krize, tekmo-
vanje v premagovanju ekonomskih težav. Hladna vojna se iz sfere razvoja
Gerard Dumenil in Dominique Levy, The Neoliberal (Counter)revolution, v: Deborah John-
ston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor
2005, 9–20.
R. Luxemburg, n. d., 772.
je vodil Jaruzelski, usmerjeni proti delavcem in delavskim pravicam. Tako
je bil uveden šestdnevni delovni teden, ukinjena pravica do stavke, sindika-
ti so bili prepovedani, medtem ko so delavske svete v tovarnah nadomesti-
li vojaški odbori. Na politični ravni je uvedba vojnega stanja pomenila mi-
litarizacijo vsakdanjega življenja, represijo nad svobodo govora in svobodo
tiska, ukinjanje demokratičnih pravic in institucij ter prepoved neodvisnih
političnih organizacij. A vojno stanje na Poljskem ni bilo izraz nasilnosti
in nedemokratičnosti, inherentne komunističnim režimom – šlo je za pio-
nirsko uvajanje periferne različice neoliberalizma v Vzhodni Evropi. Če je
na Zahodu do neoliberalne kontrarevolucije9 prišlo po parlamentarni poti,
z volilno zmago Reagana in Thatcherjeve ter z neoliberalnim obratom de-
mokratično izvoljenega Mitteranda, je bila ta na periferiji pogosto nede-
mokratična in nasilna. Tako je bil laboratorij za preizkušanje neoliberalnih
ekonomskih in socialnih politik Pinochetov Čile od leta 1973 naprej, kjer
je bila, tako kot na Poljskem med leti 1981 in 1983, na oblasti vojaška dik-
tatura. Na ravni ekonomske in socialne politike ukrepi Jaruzelskega v niče-
mer ne odstopajo od neoliberalnega programa – reševanje ekonomske kri-
ze z zatiranjem sindikatov in delavskega vpliva v procesu produkcije, po-
daljševanjem delovnega časa in ukinjanjem delavskih pravic –, razlika med
uvajanjem neoliberalizma v centru in na periferiji ostaja na politični ravni
kot razlika med parlamentarno potjo in vojaškim državnim udarom. Reto-
rika »boja proti kontrarevoluciji«, ki jo za legitimizacijo svoje politike leta
1981 uporablja poljski vojaški svet, prikriva dejansko ukinjanje socializma.
Če je Rosa Luxemburg pisala, da se socializma ne da uvesti z dekretom,10 je
Jaruzelski pokazal, da se ga da na ta način uspešno ukiniti.
V perspektivi hladnovojnega razmerja sil med kapitalističnim Zahodom
in socialističnim Vzhodom tako na začetku osemdesetih pride do dveh po-
membnih premikov: Jaruzelski se z avtoritarnimi neoliberalnimi ekonom-
skimi ukrepi, namenjenimi premagovanju krize in strtju delavskega giba-
nja, objektivno postavi na stran Zahoda (sicer še ohranja ohlapno komu-
nistično retoriko, a je mešanica antidelavske ekonomske politike in kon-
servativne, patriotske ideologije objektivno bližje thatcherjanstvu kot ka-
terikoli dejanski zgodovinski socialistični politiki in ideologiji); in, osnov-
na metoda boja v hladni vojni ni več tekmovanje v oboroževanju in politi-
ka »con vpliva«, temveč, v kontekstu globalne ekonomske krize, tekmo-
vanje v premagovanju ekonomskih težav. Hladna vojna se iz sfere razvoja
Gerard Dumenil in Dominique Levy, The Neoliberal (Counter)revolution, v: Deborah John-
ston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in Ann Harbor
2005, 9–20.
R. Luxemburg, n. d., 772.
