Page 184 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 184
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
proti totalitarizmu, vsaj ena velika napaka. Za razliko od vzhodnoevrop-
skih vstaj v letih ’53, ’56, ’68, ’70 in ’80 leta 1989 »vstaje« ni spremljal po-
litični entuziazem in jasno artikuliran politični program. Vstaja leta 1989
v Vzhodni Evropi je bila pasiven, resigniran protest, z mlačno zahtevo po
zahodnem standardu in načinu življenja, brez politične ostrine in zano-
sa, ki ga je nadomestila pedantna legalistična retorika človekovih pravic
in pravne države, spopad dveh politik brez prave ideje, zahodnega demo-
kratičnega kapitalizma kot najboljšega izmed vseh slabih sistemov ter mo-
ralno in ekonomsko bankrotiranega realsocializma. David Hasselhoff in
Scorpions namesto množičnega petja Internacionale v Berlinu,21 pesmi o
lipinem listju in koreninah v Ljubljani. Leto 1989 ni pomenilo preloma s
starim v imenu politične obljube boljše in pravičnejše družbe, temveč na-
domeščanje že tako uničenega slabšega z manj slabim, pasivno spremljanje
odmiranja socializma in pasivno sprejemanje zahodnih poslovnih in poli-
tičnih modelov.
Protesti, ki so spremljali razpad realno obstoječega socializma, so bili
zato le blede kopije vstaj, ki so se borile proti njemu v času njegove največje
moči v imenu socialistične demokracije. Odhod realsocializmov z zgodo-
vinskega prizorišča so pospremili tipično malomeščanska zborovanja, do-
brodušna bratenja, nacionalistična patetika in domoljubna poezija ter poli-
tična dezorientiranost in resignacija, citiranje zaprašenih klasikov anglosa-
ksonskega liberalizma in narodovih budnic iz 19. stoletja. Edina sled entu-
ziazma leta 1989 je bila sijaj v očeh tistih, ki so v mislih že kovali dobičke iz
privatizacije družbenega premoženja in liberalizacije ekonomije.
Teorije o boju svobode proti totalitarizmu so torej dvojno neresnične
in zgodovinski dejanskosti ustrezajo le formalno (saj je ta zares politično
bipolarna) ne pa tudi vsebinsko – leta ’56 ali ’68 socialistični režimi pro-
ti vstajnikom dejansko mobilizirajo vojsko, policijo in službe državne var-
nosti ter zapirajo in ubijajo upornike (torej jih lahko označimo za totali-
tarne), a upor proti njim ne poteka v imenu idej Johna Locka, temveč idej
Rose Luxemburg, medtem ko so leta ’89, ko se med ljudstvi Vzhodne Evro-
pe dejansko pojavijo ideje Locka, Smitha, Benthama in drugim dobrotni-
kov človeštva, socialistični režimi le še bleda senca svoje nekadnje moči in
avtoritarnosti. Totalitarna pošast je zgodovinsko nesinhronizirana s svo-
jim svobodoljubnim nasprotnikom. Še več, medtem ko so »totalitarni«
režimi težnje po socialistični demokraciji zatirali s tanki in mobilizacijo
svoje mogočne propagandne mašinerije, kasneje z uvajanjem pravne drža-
ve in človekovih pravic (kar je nadomestilo socialno državo in delavske pra-
Joshua Clover, 1989: Bob Dylan Didn‘t Have This to Sing About, Berkeley 2009.
proti totalitarizmu, vsaj ena velika napaka. Za razliko od vzhodnoevrop-
skih vstaj v letih ’53, ’56, ’68, ’70 in ’80 leta 1989 »vstaje« ni spremljal po-
litični entuziazem in jasno artikuliran politični program. Vstaja leta 1989
v Vzhodni Evropi je bila pasiven, resigniran protest, z mlačno zahtevo po
zahodnem standardu in načinu življenja, brez politične ostrine in zano-
sa, ki ga je nadomestila pedantna legalistična retorika človekovih pravic
in pravne države, spopad dveh politik brez prave ideje, zahodnega demo-
kratičnega kapitalizma kot najboljšega izmed vseh slabih sistemov ter mo-
ralno in ekonomsko bankrotiranega realsocializma. David Hasselhoff in
Scorpions namesto množičnega petja Internacionale v Berlinu,21 pesmi o
lipinem listju in koreninah v Ljubljani. Leto 1989 ni pomenilo preloma s
starim v imenu politične obljube boljše in pravičnejše družbe, temveč na-
domeščanje že tako uničenega slabšega z manj slabim, pasivno spremljanje
odmiranja socializma in pasivno sprejemanje zahodnih poslovnih in poli-
tičnih modelov.
Protesti, ki so spremljali razpad realno obstoječega socializma, so bili
zato le blede kopije vstaj, ki so se borile proti njemu v času njegove največje
moči v imenu socialistične demokracije. Odhod realsocializmov z zgodo-
vinskega prizorišča so pospremili tipično malomeščanska zborovanja, do-
brodušna bratenja, nacionalistična patetika in domoljubna poezija ter poli-
tična dezorientiranost in resignacija, citiranje zaprašenih klasikov anglosa-
ksonskega liberalizma in narodovih budnic iz 19. stoletja. Edina sled entu-
ziazma leta 1989 je bila sijaj v očeh tistih, ki so v mislih že kovali dobičke iz
privatizacije družbenega premoženja in liberalizacije ekonomije.
Teorije o boju svobode proti totalitarizmu so torej dvojno neresnične
in zgodovinski dejanskosti ustrezajo le formalno (saj je ta zares politično
bipolarna) ne pa tudi vsebinsko – leta ’56 ali ’68 socialistični režimi pro-
ti vstajnikom dejansko mobilizirajo vojsko, policijo in službe državne var-
nosti ter zapirajo in ubijajo upornike (torej jih lahko označimo za totali-
tarne), a upor proti njim ne poteka v imenu idej Johna Locka, temveč idej
Rose Luxemburg, medtem ko so leta ’89, ko se med ljudstvi Vzhodne Evro-
pe dejansko pojavijo ideje Locka, Smitha, Benthama in drugim dobrotni-
kov človeštva, socialistični režimi le še bleda senca svoje nekadnje moči in
avtoritarnosti. Totalitarna pošast je zgodovinsko nesinhronizirana s svo-
jim svobodoljubnim nasprotnikom. Še več, medtem ko so »totalitarni«
režimi težnje po socialistični demokraciji zatirali s tanki in mobilizacijo
svoje mogočne propagandne mašinerije, kasneje z uvajanjem pravne drža-
ve in človekovih pravic (kar je nadomestilo socialno državo in delavske pra-
Joshua Clover, 1989: Bob Dylan Didn‘t Have This to Sing About, Berkeley 2009.
