Page 185 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 185
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
vice) ter prostega trga niso imeli težav ter so uspešno in plodno sodelo-
vali pri privatnem prisvajanju družbenega premoženja, množičnem odpu-
ščanju delavcev in strankarski politiki. Socrealistični režimi, ki so se sko-
zi svojo celotno zgodovino trdovratno borili proti socialistični demokraci-
ji, so prihod zahodne kapitalistične demokracije sprejeli z razširjenimi ro-
kami (in, kot smo videli na primerih uvedbe vojnega stanja na Poljskem in
Tianamena, so v konfliktu med zahtevami po socialistični demokraciji in
svobodni ekonomiji brez pomisleka poslali tanke nad zagovornike prve).
Pogoj za sprejetje teorij o totalitarizmu na Vzhodu je bila politična pre-
daja in opustitev programa socialistične demokracije v osemdesetih in ka-
snejša zgodovinska amnezija, ki svoj vrh doseže leta 1989. Ljudstva Vzho-
dne Evrope v »konec zgodovine« vstopijo kot politični otroci,22 kot tabu-
la rasa, pripravljena na sprejem anglosaksonskih liberalnih političnih dok-
trin in tehnokratskih družboslovnih teorij (pluralizem interesnih skupin,
socialni dialog, dobra praksa, »governance«)23 in na evropsko integracijo,
kjer se otroci postkomunizma ponovno učijo vrednot demokracije in pro-
stega trga, katerih zgodovinsko negacijo so nekoč predstavljale evropske in
svetovne socialistične revolucije.
Boris Buden, Children of Postcommunism, Radical philosophy 159 (2010), http://www.radi-
calphilosophy.com/default.asp?channel_id=2369&editorial_id=28990 (december 2010).
Bernard H. Moss, Theories of Integration: American Political Paradigms, v: Bernard H.
Moss (ur.), Monetary union in crisis, Basingstoke 2005, 74–92.
vice) ter prostega trga niso imeli težav ter so uspešno in plodno sodelo-
vali pri privatnem prisvajanju družbenega premoženja, množičnem odpu-
ščanju delavcev in strankarski politiki. Socrealistični režimi, ki so se sko-
zi svojo celotno zgodovino trdovratno borili proti socialistični demokraci-
ji, so prihod zahodne kapitalistične demokracije sprejeli z razširjenimi ro-
kami (in, kot smo videli na primerih uvedbe vojnega stanja na Poljskem in
Tianamena, so v konfliktu med zahtevami po socialistični demokraciji in
svobodni ekonomiji brez pomisleka poslali tanke nad zagovornike prve).
Pogoj za sprejetje teorij o totalitarizmu na Vzhodu je bila politična pre-
daja in opustitev programa socialistične demokracije v osemdesetih in ka-
snejša zgodovinska amnezija, ki svoj vrh doseže leta 1989. Ljudstva Vzho-
dne Evrope v »konec zgodovine« vstopijo kot politični otroci,22 kot tabu-
la rasa, pripravljena na sprejem anglosaksonskih liberalnih političnih dok-
trin in tehnokratskih družboslovnih teorij (pluralizem interesnih skupin,
socialni dialog, dobra praksa, »governance«)23 in na evropsko integracijo,
kjer se otroci postkomunizma ponovno učijo vrednot demokracije in pro-
stega trga, katerih zgodovinsko negacijo so nekoč predstavljale evropske in
svetovne socialistične revolucije.
Boris Buden, Children of Postcommunism, Radical philosophy 159 (2010), http://www.radi-
calphilosophy.com/default.asp?channel_id=2369&editorial_id=28990 (december 2010).
Bernard H. Moss, Theories of Integration: American Political Paradigms, v: Bernard H.
Moss (ur.), Monetary union in crisis, Basingstoke 2005, 74–92.
