Page 182 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 182
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
tev oblasti med partijo in liberalnim srednjim razredom ter človekove pra-
vice srednjega razreda do profitov, izhajajočih iz kapitalističnih reform.
Študentom in intelektualcem iz srednjega razreda so se na Tianamenu pri-
družili industrijski delavci, ki so zahtevo po demokraciji in družbeni spre-
membi razumeli drugače, kot zahtevo po ohranitvi izginjajočih delavskih
in socialnih pravic in vrnitev partije k tradiciji »množične linije«, značil-
ne za kitajski socializem pred začetkom kapitalističnih reform.15 Delavce
in študente je na Tianamenu torej združevala averzija do partijskega apa-
rata – a iz nasprotnih razlogov. Ideološko hegemonijo v protestih je uspelo
dobiti intelektualcem, ki so svoje interese artikulirali kot univerzalne zah-
teve po demokraciji in človekovih pravicah. Ko se je situacija politično za-
ostrila in je partija začela mobilizirati vojsko, so se študentje in intelektual-
ci umaknili in prepustili delavce, ki so predstavljali veliko večino množice,
zbrane na Tianamenu, tankom. Kitajski proletariat se je naučil pomemb-
no zgodovinsko lekcijo, in plačal jo je s krvjo.16 Kar so francoski delavci iz-
kusili že leta 1848, ko so krvavo plačali strategijo medrazrednega bratenja:
Fraza, ki je ustrezala tej namišljeni odpravi razrednih odnosov je bila fraternité –
vsesplošno pobratimstvo in bratstvo. Ta dobrodušna abstrakcija razrednih na-
sprotij, ta sentimentalna poravnava protislovnih razrednih odnosov, ta sanjavi
zanos, ob katerem so pozabili na razredni boj, fraternité – to je bilo resnično ge-
slo februarske revolucije. /.../ Pariški proletariat je plaval v pijanosti tega veliko-
dušnega vsesplošnega bratstva.17
Fratenité, bratstvo nasprotujočih si razredov, od katerih eden izkorišča drugega,
to bratstvo, ki so ga razglasili v februarju /.../ pravi, nepopačeni, prozaični izraz
tega bratstva je državljanska vojna, državljanska vojna v svoji najstrašnejši obliki,
vojna med delom in kapitalom. To bratstvo je 25. junija zvečer plamenelo z vseh
pariških oken, ko je bil buržoazni Pariz ves razsvetljen, medtem ko je proletarski
Pariz gorel, krvavel in ječal. Bratstvo je trajalo natanko tako dolgo, dokler so se
interesi buržoazije bratili z interesi proletariata.18
so kitajski delavci spoznali leta 1989.
Federici19 kitajskih protestov ne poveže s hkratnimi protesti proti socia-
lističnim režimom v Vzhodni Evropi, temveč jih uvrsti med globalne pro-
teste proti neoliberalnim reformam ekonomije in »strukturnim prilagodi-
Giovanni Arrighi, Adam Smith in Beijing, London in New York 2008, 367–378.
Minqi Li, Vzpon Kitajske in propad kapitalističnega gospodarskega sveta, Ljubljana 2010, ix–xiv.
Karl Marx, Razredni boji v Franciji, v: MEID III, Ljubljana 1967, 47.
N. d., 61.
Silvia Federici, Inscrutable China: Reading Struggles through the Media, Midnight notes 11
(1990), 34, http://www.midnightnotes.org/pdfnewenc7.pdf (december 2010).
tev oblasti med partijo in liberalnim srednjim razredom ter človekove pra-
vice srednjega razreda do profitov, izhajajočih iz kapitalističnih reform.
Študentom in intelektualcem iz srednjega razreda so se na Tianamenu pri-
družili industrijski delavci, ki so zahtevo po demokraciji in družbeni spre-
membi razumeli drugače, kot zahtevo po ohranitvi izginjajočih delavskih
in socialnih pravic in vrnitev partije k tradiciji »množične linije«, značil-
ne za kitajski socializem pred začetkom kapitalističnih reform.15 Delavce
in študente je na Tianamenu torej združevala averzija do partijskega apa-
rata – a iz nasprotnih razlogov. Ideološko hegemonijo v protestih je uspelo
dobiti intelektualcem, ki so svoje interese artikulirali kot univerzalne zah-
teve po demokraciji in človekovih pravicah. Ko se je situacija politično za-
ostrila in je partija začela mobilizirati vojsko, so se študentje in intelektual-
ci umaknili in prepustili delavce, ki so predstavljali veliko večino množice,
zbrane na Tianamenu, tankom. Kitajski proletariat se je naučil pomemb-
no zgodovinsko lekcijo, in plačal jo je s krvjo.16 Kar so francoski delavci iz-
kusili že leta 1848, ko so krvavo plačali strategijo medrazrednega bratenja:
Fraza, ki je ustrezala tej namišljeni odpravi razrednih odnosov je bila fraternité –
vsesplošno pobratimstvo in bratstvo. Ta dobrodušna abstrakcija razrednih na-
sprotij, ta sentimentalna poravnava protislovnih razrednih odnosov, ta sanjavi
zanos, ob katerem so pozabili na razredni boj, fraternité – to je bilo resnično ge-
slo februarske revolucije. /.../ Pariški proletariat je plaval v pijanosti tega veliko-
dušnega vsesplošnega bratstva.17
Fratenité, bratstvo nasprotujočih si razredov, od katerih eden izkorišča drugega,
to bratstvo, ki so ga razglasili v februarju /.../ pravi, nepopačeni, prozaični izraz
tega bratstva je državljanska vojna, državljanska vojna v svoji najstrašnejši obliki,
vojna med delom in kapitalom. To bratstvo je 25. junija zvečer plamenelo z vseh
pariških oken, ko je bil buržoazni Pariz ves razsvetljen, medtem ko je proletarski
Pariz gorel, krvavel in ječal. Bratstvo je trajalo natanko tako dolgo, dokler so se
interesi buržoazije bratili z interesi proletariata.18
so kitajski delavci spoznali leta 1989.
Federici19 kitajskih protestov ne poveže s hkratnimi protesti proti socia-
lističnim režimom v Vzhodni Evropi, temveč jih uvrsti med globalne pro-
teste proti neoliberalnim reformam ekonomije in »strukturnim prilagodi-
Giovanni Arrighi, Adam Smith in Beijing, London in New York 2008, 367–378.
Minqi Li, Vzpon Kitajske in propad kapitalističnega gospodarskega sveta, Ljubljana 2010, ix–xiv.
Karl Marx, Razredni boji v Franciji, v: MEID III, Ljubljana 1967, 47.
N. d., 61.
Silvia Federici, Inscrutable China: Reading Struggles through the Media, Midnight notes 11
(1990), 34, http://www.midnightnotes.org/pdfnewenc7.pdf (december 2010).
