Page 179 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 179
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
nuklearne oborožitve, raket dolgega dosega in strateškega vojaškega posre-
dovanja preseli v sfero financ, visoke tehnologije in socialnega inženiringa.
Lahko bi celo rekli, da način ekonomskega razvoja po drugi svetovni voj-
ni do srede sedemdesetih narekuje socialistični blok. Politiki »New deala«
in Marshallovega plana na Zahodu sta bili namenjeni tako stabilizaciji ka-
pitalističnega sistema (da se velika depresija iz tridesetih ne bi mogla pono-
viti) in pospešitvi povojne ekonomske in socialne obnove kot, obenem, va-
rovanju pred grožnjo socialistične revolucije na Zahodu. Dobro organizira-
nim in politično močnim delavskim razredom na Zahodu so njihove vlade
in delodajalci morali zagotavljati visoke plače in visok nivo socialnih pravic
ter socialnega standarda, saj bi lahko ti v nasprotnem primeru to poskusili
doseči na revolucionaren način. Obstoj realnih socializmov in grožnja re-
volucije so bili pomemben dejavnik pri organizaciji socialne države Zaho-
da. Po naftni in splošni ekonomski krizi v sedemdesetih in po tem, ko so
upori konec šestdesetih in v sedemdesetih načeli tudi politično legitimnost
te politike razrednega kompromisa, so se ekonomske in socialne priorite-
te Zahoda radikalno spremenile – namesto razrednega kompromisa se je
v osemdesetih začel odkrit boj proti delavskim razredom in delavskim or-
ganizacijam (če ni šlo drugače tudi z deindustrializacijo, denimo z zapira-
njem rudnikov v VB ali zapiranjem tovarn v Detroitu) in osnovna priori-
teta ekonomske politike Zahoda je postala finančna politika, predvsem boj
proti inflaciji (predvsem z višanjem obrestnih mer in zniževanjem stopnje
zaposlenosti).11
V osemdesetih realno obstoječi socializem ni več predstavljal ne eko-
nomske ne politične grožnje Zahodu. Politične prioritete zahodne levice
so se v šestdesetih in sedemdesetih preorientirale od podpore vzhodnemu
bloku in svetovnemu socializmu v evrokomunizem ali socialdemokratsko
»tretjo pot«, še posebej po porazu radikalnejših, oboroženih kril zaho-
dne levice v sedemdesetih. Ekonomsko je kriza v sedemdesetih socialistič-
ni blok prizadela še bolj kot Zahod: zaradi velike vloge težke industrije v
teh državah je bil globalen dvig cen nafte in drugih naravnih virov še po-
sebej hud udarec, obenem pa niso imele dovolj razvite informacijske in ra-
čunalniške tehnologije za prehod v energetsko manj intenzivne in tehno-
loško bolj napredne industrijske panoge. Hkrati je politična legitimnost
komunističnih partij Vzhoda temeljila na zagotavljanju visokih plač, de-
lavskih pravic in socialnega standarda ter polne zaposlenosti, zato jim, ra-
zen če bi se (kot na Poljskem) poslužile vojaškega udara, neposredno ohra-
njanje profitov in zniževanje inflacije na način zniževanja plač, socialnih
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
nuklearne oborožitve, raket dolgega dosega in strateškega vojaškega posre-
dovanja preseli v sfero financ, visoke tehnologije in socialnega inženiringa.
Lahko bi celo rekli, da način ekonomskega razvoja po drugi svetovni voj-
ni do srede sedemdesetih narekuje socialistični blok. Politiki »New deala«
in Marshallovega plana na Zahodu sta bili namenjeni tako stabilizaciji ka-
pitalističnega sistema (da se velika depresija iz tridesetih ne bi mogla pono-
viti) in pospešitvi povojne ekonomske in socialne obnove kot, obenem, va-
rovanju pred grožnjo socialistične revolucije na Zahodu. Dobro organizira-
nim in politično močnim delavskim razredom na Zahodu so njihove vlade
in delodajalci morali zagotavljati visoke plače in visok nivo socialnih pravic
ter socialnega standarda, saj bi lahko ti v nasprotnem primeru to poskusili
doseči na revolucionaren način. Obstoj realnih socializmov in grožnja re-
volucije so bili pomemben dejavnik pri organizaciji socialne države Zaho-
da. Po naftni in splošni ekonomski krizi v sedemdesetih in po tem, ko so
upori konec šestdesetih in v sedemdesetih načeli tudi politično legitimnost
te politike razrednega kompromisa, so se ekonomske in socialne priorite-
te Zahoda radikalno spremenile – namesto razrednega kompromisa se je
v osemdesetih začel odkrit boj proti delavskim razredom in delavskim or-
ganizacijam (če ni šlo drugače tudi z deindustrializacijo, denimo z zapira-
njem rudnikov v VB ali zapiranjem tovarn v Detroitu) in osnovna priori-
teta ekonomske politike Zahoda je postala finančna politika, predvsem boj
proti inflaciji (predvsem z višanjem obrestnih mer in zniževanjem stopnje
zaposlenosti).11
V osemdesetih realno obstoječi socializem ni več predstavljal ne eko-
nomske ne politične grožnje Zahodu. Politične prioritete zahodne levice
so se v šestdesetih in sedemdesetih preorientirale od podpore vzhodnemu
bloku in svetovnemu socializmu v evrokomunizem ali socialdemokratsko
»tretjo pot«, še posebej po porazu radikalnejših, oboroženih kril zaho-
dne levice v sedemdesetih. Ekonomsko je kriza v sedemdesetih socialistič-
ni blok prizadela še bolj kot Zahod: zaradi velike vloge težke industrije v
teh državah je bil globalen dvig cen nafte in drugih naravnih virov še po-
sebej hud udarec, obenem pa niso imele dovolj razvite informacijske in ra-
čunalniške tehnologije za prehod v energetsko manj intenzivne in tehno-
loško bolj napredne industrijske panoge. Hkrati je politična legitimnost
komunističnih partij Vzhoda temeljila na zagotavljanju visokih plač, de-
lavskih pravic in socialnega standarda ter polne zaposlenosti, zato jim, ra-
zen če bi se (kot na Poljskem) poslužile vojaškega udara, neposredno ohra-
njanje profitov in zniževanje inflacije na način zniževanja plač, socialnih
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
