Page 176 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 176
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
odvisnosti in avtonomije, delavsko samoupravljanje in uvedba socialistične
demokracije. Odziv Madžarske partije so bile določene simbolne koncesi-
je (ponoven pokop Rajka in tovarišev in uradna obsodba Rakosija) brez de-
janske politične uresničitve zahtev (ki jih je madžarska partija interpreti-
rala ali kot že uresničene ali kot kontrarevolucionarne). Politična strategija
madžarske partije po tem, ko je po Nagyjevem neuspehu oblast prevzel Ka-
dar, je bila razdeliti vstajnike na dobre in slabe ter dobrim pripisati zahte-
ve po restavraciji sovjetskega kapitalizma (ki naj bi izpolnjeval njihove zah-
teve), slabim pa pripisati kontrarevolucionarnost. S pomočjo posredovanja
sovjetske vojske, ki je kršila še načeli nacionalne suverenosti in socialistič-
nega internacionalizma, je bil poskus dejanske uvedbe socialistične demo-
kracije na Madžarskem ukinjen. Podobno je bilo tudi v Vzhodni Nemči-
ji leta ‚53 in na Češkoslovaškem leta ’68. Vstaje, ki so zahtevale in obenem,
v metodah svojega boja, že prakticirale socialistično demokracijo, so bile
vztrajna značilnost prvih trideset let obstoja vzhodnoevropskih socializ-
mov, a so bile, razen v Jugoslaviji, vedno neuspešne zaradi sovjetske eko-
nomske, politične in vojaške premoči. V osemdesetih pa se je, kot bomo vi-
deli v naslednjem primeru, težišče notranjih socialističnih političnih in so-
cialnih antagonizmov pomembno premestilo.
Poljska ’68: Socialistična demokracija in militaristični
neoliberalizem
V primeru vojaškega udara in uvedbe vojnega stanja na Poljskem leta
1981 je dimenzija boja za demokratični socializem še bolj poudarjena, saj
tokrat ne gre za spontano, nenadno delavsko vstajo, temveč za dolgotrajen
in dobro organiziran boj Solidarnosti, ki ima za seboj bogato in dolgo zgo-
dovino delavskih bojev znotraj poljskega socializma. Prva večja poljska de-
lavska vstaja je bila poznanska leta 1956, po smrti Stalina in poljskega sta-
linističnega politika Bieruta, ki je bil vodja prosovjetskega dela poljskih ko-
munistov med drugo svetovno vojno, sodeloval pri sovjetskem prevzemu
Poljske po njej in kasneje do leta 1956 vodil prosovjetsko in stalinistično
politiko ter bil odgovoren za represijo nad in mnoge usmrtitve do Sovjet-
ske zveze in stalinizma kritičnih politikov, med katerimi so bili tudi pri-
padniki delavskega gibanja in partizanskega odpora. Po njegovi smrti in
poznanski vstaji je vodstvo poljske partije prevzel reformist Gomulka, po-
memben član poljskega partizanskega odporniškega gibanja, ki je po vojni
pri stalinistih padel v nemilost in bil zaprt ter izključen iz partije, a je bil po
Bierutovi smrti rehabilitiran. Po ponovnem prihodu na oblast mu je uspe-
lo izpeljati nekaj zmernih ekonomskih reform in, predvsem, izboriti več
politične avtonomije od Sovjetske zveze in se obenem izogniti sovjetske-
odvisnosti in avtonomije, delavsko samoupravljanje in uvedba socialistične
demokracije. Odziv Madžarske partije so bile določene simbolne koncesi-
je (ponoven pokop Rajka in tovarišev in uradna obsodba Rakosija) brez de-
janske politične uresničitve zahtev (ki jih je madžarska partija interpreti-
rala ali kot že uresničene ali kot kontrarevolucionarne). Politična strategija
madžarske partije po tem, ko je po Nagyjevem neuspehu oblast prevzel Ka-
dar, je bila razdeliti vstajnike na dobre in slabe ter dobrim pripisati zahte-
ve po restavraciji sovjetskega kapitalizma (ki naj bi izpolnjeval njihove zah-
teve), slabim pa pripisati kontrarevolucionarnost. S pomočjo posredovanja
sovjetske vojske, ki je kršila še načeli nacionalne suverenosti in socialistič-
nega internacionalizma, je bil poskus dejanske uvedbe socialistične demo-
kracije na Madžarskem ukinjen. Podobno je bilo tudi v Vzhodni Nemči-
ji leta ‚53 in na Češkoslovaškem leta ’68. Vstaje, ki so zahtevale in obenem,
v metodah svojega boja, že prakticirale socialistično demokracijo, so bile
vztrajna značilnost prvih trideset let obstoja vzhodnoevropskih socializ-
mov, a so bile, razen v Jugoslaviji, vedno neuspešne zaradi sovjetske eko-
nomske, politične in vojaške premoči. V osemdesetih pa se je, kot bomo vi-
deli v naslednjem primeru, težišče notranjih socialističnih političnih in so-
cialnih antagonizmov pomembno premestilo.
Poljska ’68: Socialistična demokracija in militaristični
neoliberalizem
V primeru vojaškega udara in uvedbe vojnega stanja na Poljskem leta
1981 je dimenzija boja za demokratični socializem še bolj poudarjena, saj
tokrat ne gre za spontano, nenadno delavsko vstajo, temveč za dolgotrajen
in dobro organiziran boj Solidarnosti, ki ima za seboj bogato in dolgo zgo-
dovino delavskih bojev znotraj poljskega socializma. Prva večja poljska de-
lavska vstaja je bila poznanska leta 1956, po smrti Stalina in poljskega sta-
linističnega politika Bieruta, ki je bil vodja prosovjetskega dela poljskih ko-
munistov med drugo svetovno vojno, sodeloval pri sovjetskem prevzemu
Poljske po njej in kasneje do leta 1956 vodil prosovjetsko in stalinistično
politiko ter bil odgovoren za represijo nad in mnoge usmrtitve do Sovjet-
ske zveze in stalinizma kritičnih politikov, med katerimi so bili tudi pri-
padniki delavskega gibanja in partizanskega odpora. Po njegovi smrti in
poznanski vstaji je vodstvo poljske partije prevzel reformist Gomulka, po-
memben član poljskega partizanskega odporniškega gibanja, ki je po vojni
pri stalinistih padel v nemilost in bil zaprt ter izključen iz partije, a je bil po
Bierutovi smrti rehabilitiran. Po ponovnem prihodu na oblast mu je uspe-
lo izpeljati nekaj zmernih ekonomskih reform in, predvsem, izboriti več
politične avtonomije od Sovjetske zveze in se obenem izogniti sovjetske-
