Page 174 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 174
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
sti in pomena, ki so ga njene teorije imele v socialističnih gibanjih 20. sto-
letja, reprezentativen primer teoretske osnove političnega programa demo-
kratičnega socializma.
V svoji kritiki oktobrske revolucije se Luxemburg najprej distancira od
liberalnih in socialdemokratskih kritik revolucije kot take – ne gre ji za
obsodbo revolucionarne spremembe kapitalistične družbe v socialistično,
temveč za kritiko nekaterih napak, ki jih ob tem storijo boljševiki – gre to-
rej ne za antisocialistični temveč alternativni socialistični program.2 Nje-
na najostrejša kritika je namenjena ukinjanju demokratičnih institucij, kar
Trocki argumentira z njihovo domnevno togostjo in okorelostjo, ki naj ne
bi bila ustrezna zgodovinski dinamiki revolucije. Argument Rose Luxem-
burg je nasproten – ravno revolucionarna politična dinamika prebudi de-
mokratične institucije in jim da nov politični zagon, kar ne pomeni, da mo-
rajo ostati natanko iste kot v meščanski parlamentarni demokraciji, a ab-
solutne tudi ne njihove popolne ukinitve – morajo se postopno preobrazi-
ti v oblike, ki ustrezajo novi, socialistični demokraciji. Če se odpove demo-
kratičnim institucijam, se s tem komunistična stranka oddalji od ljudskih
množic, ki jim je onemogočena politična participacija:
zdravilo, ki sta ga odkrila Trocki in Lenin, namreč odprava demokracije sploh,
je hujše zlo kot je ono, ki naj bi ga to zdravilo odpravilo. Zaduši namreč dejavno,
neovirano, krepko politično življenje širokih množic – edini živi izvir, ki lahko
popravlja vse prirojene pomanjkljivosti družbenih institucij.3
Druga napaka, ki jo Rosa Luxemburg očita boljševikom, je odprava svo-
bode tiska in združevanja, kar dodatno ovira kreativno politično moč
množic. Leninu in Trockemu očita, da vidita revolucijo kot uveljavljanje
vnaprej izdelanega recepta, ki bi ga široka in neovirana ljudska politična
participacija lahko samo motila.
V nasprotju s tem Luxemburg zagovarja indeterminizem revolucije in
socialistične politike, ki konkretne probleme rešuje sproti in na demokra-
tičen način:
Uvesti socializem še zdaleč ne pomeni uresničiti vsoto izdelanih predpisov /.../
ni nobenega socialističnega /.../ programa, ki bi nas poučil o tem, kakšni naj
bodo /.../ praktični ukrepi, da bi uresničili socialistična načela /.../ v vseh družbe-
nih odnosih. To ni pomanjkljivost, ampak ravno prednost /.../ socializma.4
Rosa Luxemburg, Izbrani spisi, Ljubljana 1977, 743–753.
N. d., 771.
N. m.
sti in pomena, ki so ga njene teorije imele v socialističnih gibanjih 20. sto-
letja, reprezentativen primer teoretske osnove političnega programa demo-
kratičnega socializma.
V svoji kritiki oktobrske revolucije se Luxemburg najprej distancira od
liberalnih in socialdemokratskih kritik revolucije kot take – ne gre ji za
obsodbo revolucionarne spremembe kapitalistične družbe v socialistično,
temveč za kritiko nekaterih napak, ki jih ob tem storijo boljševiki – gre to-
rej ne za antisocialistični temveč alternativni socialistični program.2 Nje-
na najostrejša kritika je namenjena ukinjanju demokratičnih institucij, kar
Trocki argumentira z njihovo domnevno togostjo in okorelostjo, ki naj ne
bi bila ustrezna zgodovinski dinamiki revolucije. Argument Rose Luxem-
burg je nasproten – ravno revolucionarna politična dinamika prebudi de-
mokratične institucije in jim da nov politični zagon, kar ne pomeni, da mo-
rajo ostati natanko iste kot v meščanski parlamentarni demokraciji, a ab-
solutne tudi ne njihove popolne ukinitve – morajo se postopno preobrazi-
ti v oblike, ki ustrezajo novi, socialistični demokraciji. Če se odpove demo-
kratičnim institucijam, se s tem komunistična stranka oddalji od ljudskih
množic, ki jim je onemogočena politična participacija:
zdravilo, ki sta ga odkrila Trocki in Lenin, namreč odprava demokracije sploh,
je hujše zlo kot je ono, ki naj bi ga to zdravilo odpravilo. Zaduši namreč dejavno,
neovirano, krepko politično življenje širokih množic – edini živi izvir, ki lahko
popravlja vse prirojene pomanjkljivosti družbenih institucij.3
Druga napaka, ki jo Rosa Luxemburg očita boljševikom, je odprava svo-
bode tiska in združevanja, kar dodatno ovira kreativno politično moč
množic. Leninu in Trockemu očita, da vidita revolucijo kot uveljavljanje
vnaprej izdelanega recepta, ki bi ga široka in neovirana ljudska politična
participacija lahko samo motila.
V nasprotju s tem Luxemburg zagovarja indeterminizem revolucije in
socialistične politike, ki konkretne probleme rešuje sproti in na demokra-
tičen način:
Uvesti socializem še zdaleč ne pomeni uresničiti vsoto izdelanih predpisov /.../
ni nobenega socialističnega /.../ programa, ki bi nas poučil o tem, kakšni naj
bodo /.../ praktični ukrepi, da bi uresničili socialistična načela /.../ v vseh družbe-
nih odnosih. To ni pomanjkljivost, ampak ravno prednost /.../ socializma.4
Rosa Luxemburg, Izbrani spisi, Ljubljana 1977, 743–753.
N. d., 771.
N. m.
