Page 173 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 173
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
Umori socialističnih revolucionarjev iz preteklosti, ki so jih ubili domnev-
ni komunisti, v tednih neposredno pred začetkom madžarske vstaje pred-
stavljajo simbolno osišče bojev za (re)definicijo socializma – če so mogoča
medsebojna krvava obračunavanja med osebami in političnimi skupina-
mi, ki zase trdijo, da so komunistične oziroma socialistične, mora obstajati
tudi več različnih socializmov. Madžarska javnost in množice so se oktobra
leta 1956 nedvoumno odločili za socializem, ki so ga simbolno predstavlja-
li Rajko in tovariši. Ko se 23. oktobra 1956 začnejo množične demonstra-
cije v Budimpešti, so osnovne zahteve množic tri: nacionalna neodvisnost,
socialno blagostanje in družbeno-politična participacija množic.
Vse tri zahteve izhajajo iz kombinacije politične zapuščine antifašistič-
nega boja in predvojnega delavskega gibanja in niso specifične le za Ma-
džarsko, temveč začetek te politike in antagonizma med dvema modela so-
cializma najdemo v komunističnih kritikah oktobrske revolucije na Zaho-
du in socialističnih vstajah v Evropi med obema vojnama. Izkušnja vsesplo-
šnega uničenja prve svetovne vojne in uspeh oktobrske revolucije sta dala
zagon tudi poskusom socialističnih revolucij v drugih evropskih državah.
Te delavske vstaje so bile kratkotrajne in krvavo zadušene ter se niso raz-
vile v trajno politično formacijo tako kot Sovjetska zveza, a so njihovi po-
litični programi, ki so bili reakcija na tako nacionalni šovinizem in opor-
tunizem evropske socialdemokracije med prvo svetovno vojno (in so bili
zato izrazito internacionalistični) kot na napake oktobrske revolucije (po-
vršnost pri reševanju agrarnega vprašanja, odsotnost jasnega alternativne-
ga ekonomskega programa, nedemokratičnost nove revolucionarne obla-
sti, zatiranje politične opozicije in drugače mislečih ...), preživeli zgodovin-
ski neuspeh teh vstaj in ponovno dobili na moči v antifašističnem odporu
v drugi svetovni vojni, ki je prav tako temeljil na programu internaciona-
lizma, globalne delavske solidarnosti, demokracije delavskih svetov in sa-
moupravnega socializma.
Morda najjasnejši teoretski izraz je tem težnjam in političnim progra-
mom v svojih spisih, napisanih med prvo svetovno vojno in neposredno
pred ter med Spartakovsko vstajo dala Rosa Luxemburg. Luxemburg ni
bila edina, ki je pisala zgodovinske analize tedanje zgodovinske situacije,
kritike oktobrske revolucije in program socialistične demokracije (s tem se
je istočasno, na različne načina in z različnimi rezultati, ukvarjalo mno-
go evropskih marksističnih in komunističnih intelektualcev in intelektu-
alk). Prav tako spisi Luxemburgove ne izčrpajo celotne, zelo kompleksne
tematike revolucionarnega boja in porevolucionarne ekonomske, politične
in socialne ureditve, a so, zaradi svoje jasnosti, kritične ostrine, natančno-
Umori socialističnih revolucionarjev iz preteklosti, ki so jih ubili domnev-
ni komunisti, v tednih neposredno pred začetkom madžarske vstaje pred-
stavljajo simbolno osišče bojev za (re)definicijo socializma – če so mogoča
medsebojna krvava obračunavanja med osebami in političnimi skupina-
mi, ki zase trdijo, da so komunistične oziroma socialistične, mora obstajati
tudi več različnih socializmov. Madžarska javnost in množice so se oktobra
leta 1956 nedvoumno odločili za socializem, ki so ga simbolno predstavlja-
li Rajko in tovariši. Ko se 23. oktobra 1956 začnejo množične demonstra-
cije v Budimpešti, so osnovne zahteve množic tri: nacionalna neodvisnost,
socialno blagostanje in družbeno-politična participacija množic.
Vse tri zahteve izhajajo iz kombinacije politične zapuščine antifašistič-
nega boja in predvojnega delavskega gibanja in niso specifične le za Ma-
džarsko, temveč začetek te politike in antagonizma med dvema modela so-
cializma najdemo v komunističnih kritikah oktobrske revolucije na Zaho-
du in socialističnih vstajah v Evropi med obema vojnama. Izkušnja vsesplo-
šnega uničenja prve svetovne vojne in uspeh oktobrske revolucije sta dala
zagon tudi poskusom socialističnih revolucij v drugih evropskih državah.
Te delavske vstaje so bile kratkotrajne in krvavo zadušene ter se niso raz-
vile v trajno politično formacijo tako kot Sovjetska zveza, a so njihovi po-
litični programi, ki so bili reakcija na tako nacionalni šovinizem in opor-
tunizem evropske socialdemokracije med prvo svetovno vojno (in so bili
zato izrazito internacionalistični) kot na napake oktobrske revolucije (po-
vršnost pri reševanju agrarnega vprašanja, odsotnost jasnega alternativne-
ga ekonomskega programa, nedemokratičnost nove revolucionarne obla-
sti, zatiranje politične opozicije in drugače mislečih ...), preživeli zgodovin-
ski neuspeh teh vstaj in ponovno dobili na moči v antifašističnem odporu
v drugi svetovni vojni, ki je prav tako temeljil na programu internaciona-
lizma, globalne delavske solidarnosti, demokracije delavskih svetov in sa-
moupravnega socializma.
Morda najjasnejši teoretski izraz je tem težnjam in političnim progra-
mom v svojih spisih, napisanih med prvo svetovno vojno in neposredno
pred ter med Spartakovsko vstajo dala Rosa Luxemburg. Luxemburg ni
bila edina, ki je pisala zgodovinske analize tedanje zgodovinske situacije,
kritike oktobrske revolucije in program socialistične demokracije (s tem se
je istočasno, na različne načina in z različnimi rezultati, ukvarjalo mno-
go evropskih marksističnih in komunističnih intelektualcev in intelektu-
alk). Prav tako spisi Luxemburgove ne izčrpajo celotne, zelo kompleksne
tematike revolucionarnega boja in porevolucionarne ekonomske, politične
in socialne ureditve, a so, zaradi svoje jasnosti, kritične ostrine, natančno-
