Page 172 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 172
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
vzhodnoevropskih držav, ki je uradno zavrnila politično nadvlado Sovjet-
ske zveze in Varšavski pakt ter poskusila uvesti posebno, od sovjetskega
modela neodvisno varianto socializma. Zato so bili jugoslovanski mediji,
javnost in uradna politika bolj perceptivni za kompleksnost zgodovinske
dinamike mednarodnega socializma – še posebej če je ta šla v smer bojev za
samoupravni in demokratični socializem kot tisto slepo pego, ki uhaja eno-
stavnim, manihejskim interpretacijam zgodovine socializma.
Pomemben »preddogodek« madžarske vstaje leta 1956 je bil ponoven
pogreb, tokrat z vsemi državnimi častmi, Lazsla Rajka in drugih antifaši-
stičnih borcev ter članov delavskega gibanja, ki so bili ubiti med politični-
mi čistkami v času avtoritarne vladavine Matyasa Rakosija po drugi sve-
tovni vojni. Njihov ponoven pogreb je bilo tako simbolno dejanje kritike in
nestrinjanja s stalinističnim terorjem v letih 1949–1956, ki je bilo del splo-
šnega procesa destalinizacije po Stalinovi smrti in Hruščovi kritiki Stali-
novega kulta osebnosti, kot obenem afirmacija drugačne socialistične poli-
tike. Simbolni pomen ponovnega pogreba se ni izčrpal le v obsodbi nasilja
Rakosijevega režima, kar bi pomenilo strinjanje madžarskih množic z ad-
ministrativno-birokratskim režimom po sovjetskem zgledu, le brez nasil-
nih ekscesov. Ponoven pogreb borcev antifašističnega in delavskega giba-
nja je pomenil več – poskus oziroma začetek povratka k političnima pro-
gramoma, ki sta simbolizirala boj za nacionalno suverenost in samoodloč-
bo (antifašistično gibanje) in za množično demokracijo (delavsko gibanje)
in ki bi v pogojih nadaljevanja madžarske politične odvisnosti od Sovjetske
zveze in administrativnega partijskega režima ostala neuresničena – kljub
odpravi ekscesov v obliki političnega nasilja in čistk. Vstajo na Madžar-
skem tako sproži spomin na možnost drugačnega, od Sovjetske zveze ne-
odvisnega socializma delavskih svetov, ne kontrarevolucionarna želja po re-
stavraciji liberalnega kapitalizma.
Kritike in obsodbe Rakosija v madžarskem tisku, ki jih povzemajo tudi
jugoslovanski časopisi, so vse artikulirane kot kritike »temne sence« in
»škode« za socializem in ljudske demokracije, torej v ideološkem in po-
litičnem horizontu socializma. Kritika Rakosija je kritika zgrešene socia-
listične politike – kot ena izmed najhujših napak Rakosijeve vlade je tako
navedeno, da je svoje zločine in nasilje izvajala v imenu socializma. Na Ma-
džarskem je šlo jeseni leta 1956 torej tako za boj za definicijo socializma na
diskurzivni ravni kot za reorientacijo socialistične politike, kjer sta obsta-
jali dve osnovni možnosti: hruščovska destalinizacija ali pa, radikalneje,
uveljavitev zahtev delavskega gibanja in antifašističnega boja, državne su-
verenosti in neodvisnosti ter dejanske uresničitve množične demokracije.
vzhodnoevropskih držav, ki je uradno zavrnila politično nadvlado Sovjet-
ske zveze in Varšavski pakt ter poskusila uvesti posebno, od sovjetskega
modela neodvisno varianto socializma. Zato so bili jugoslovanski mediji,
javnost in uradna politika bolj perceptivni za kompleksnost zgodovinske
dinamike mednarodnega socializma – še posebej če je ta šla v smer bojev za
samoupravni in demokratični socializem kot tisto slepo pego, ki uhaja eno-
stavnim, manihejskim interpretacijam zgodovine socializma.
Pomemben »preddogodek« madžarske vstaje leta 1956 je bil ponoven
pogreb, tokrat z vsemi državnimi častmi, Lazsla Rajka in drugih antifaši-
stičnih borcev ter članov delavskega gibanja, ki so bili ubiti med politični-
mi čistkami v času avtoritarne vladavine Matyasa Rakosija po drugi sve-
tovni vojni. Njihov ponoven pogreb je bilo tako simbolno dejanje kritike in
nestrinjanja s stalinističnim terorjem v letih 1949–1956, ki je bilo del splo-
šnega procesa destalinizacije po Stalinovi smrti in Hruščovi kritiki Stali-
novega kulta osebnosti, kot obenem afirmacija drugačne socialistične poli-
tike. Simbolni pomen ponovnega pogreba se ni izčrpal le v obsodbi nasilja
Rakosijevega režima, kar bi pomenilo strinjanje madžarskih množic z ad-
ministrativno-birokratskim režimom po sovjetskem zgledu, le brez nasil-
nih ekscesov. Ponoven pogreb borcev antifašističnega in delavskega giba-
nja je pomenil več – poskus oziroma začetek povratka k političnima pro-
gramoma, ki sta simbolizirala boj za nacionalno suverenost in samoodloč-
bo (antifašistično gibanje) in za množično demokracijo (delavsko gibanje)
in ki bi v pogojih nadaljevanja madžarske politične odvisnosti od Sovjetske
zveze in administrativnega partijskega režima ostala neuresničena – kljub
odpravi ekscesov v obliki političnega nasilja in čistk. Vstajo na Madžar-
skem tako sproži spomin na možnost drugačnega, od Sovjetske zveze ne-
odvisnega socializma delavskih svetov, ne kontrarevolucionarna želja po re-
stavraciji liberalnega kapitalizma.
Kritike in obsodbe Rakosija v madžarskem tisku, ki jih povzemajo tudi
jugoslovanski časopisi, so vse artikulirane kot kritike »temne sence« in
»škode« za socializem in ljudske demokracije, torej v ideološkem in po-
litičnem horizontu socializma. Kritika Rakosija je kritika zgrešene socia-
listične politike – kot ena izmed najhujših napak Rakosijeve vlade je tako
navedeno, da je svoje zločine in nasilje izvajala v imenu socializma. Na Ma-
džarskem je šlo jeseni leta 1956 torej tako za boj za definicijo socializma na
diskurzivni ravni kot za reorientacijo socialistične politike, kjer sta obsta-
jali dve osnovni možnosti: hruščovska destalinizacija ali pa, radikalneje,
uveljavitev zahtev delavskega gibanja in antifašističnega boja, državne su-
verenosti in neodvisnosti ter dejanske uresničitve množične demokracije.
