Page 171 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 171
Socializem, boj za demokracijo in pot v tranzicijo
politiko partizanov med drugo svetovno vojno), saj se v teh teorijah in poli-
tičnih eksperimentih izoblikuje program alternativnega in danes večinom
pozabljenega demokratičnega socializma.
Madžarska ’56: Socialistična demokracija in sovjetski
model revolucije
Dominantna interpretacija socialističnih revolucij in socialistične zgo-
dovine v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojne je, da so bile te revolu-
cije državam, ki jih je ob koncu druge svetovne vojne osvobodila sovjetska
Rdeča armada, vsiljene in da so bili socializmi, ki so iz teh revolucij nasta-
li, le sateliti Sovjetske zveze, del njene »interesne sfere«. Kot taki naj bi bili
vzhodnoevropski socializmi ekonomsko, politično in vojaško povsem po-
drejeni Sovjetski zvezi, le preproste imitacije sovjetskega modela revoluci-
je in socialistične ureditve. Po tej razlagi obstaja samo en zgodovinski so-
cializem – in ta je avtoritaren, sovražen do demokracije in podjetniške ini-
ciative, krši človekove pravice in pomeni totalitarno, stalinistično policij-
sko državo. Vsak upor proti socializmu je v tej, poenostavljeni in manihej-
ski perspektivi, mogoč le kot upor proti socializmu nasploh in v imenu edi-
ne mogoče alternative: liberalne demokracije in prostega trga. Takšen po-
gled je osnova danes prevladujočih teorij o zgodovini socializma kot zgodo-
vini totalitarizma,1 ki dinamiko evropske povojne zgodovine interpretira
kot boj med svobodo in demokracijo (ki sta mogoči le v kapitalistično-me-
ščanski obliki) in totalitarnim zatiranjem (ki je edina mogoča zgodovinska
artikulacija socializma).
Zanimivo je, da je bil takšen enodimenzionalen in manihejski pogled na
vstaje in boje znotraj vzhodnoevropskih socializmov tudi del uradne ide-
ologije Sovjetske zveze. Pravda in Sovjetski zvezi lojalni lokalni mediji so
tako vstajo na Madžarskem leta 1956 kot reforme na Češkoslovaškem leta
1968 interpretirali kot kontrarevolucionarne, imperialistične zarote zaho-
dnih sil za restavracijo kapitalizma. Pogleda tako zahodnih komentator-
jev kot uradnih medijev Sovjetske zveze na dogodke, kot je bila Madžarska
’56, se v splošnem ujemata, razlikujeta se le v politični opredelitvi do njih
– sovjetski tisk je bil do domnevne restavracije kapitalizma in parlamen-
tarne demokracije sovražen, medtem ko so ji bili zahodni komentatorji na-
klonjeni. A nekoliko bližji pogled na madžarsko vstajo pokaže, da je bila si-
tuacija kompleksnejša kot se kaže na prvi na pogled. Poročanje jugoslovan-
skih časopisov je pri tem pomemben vir, saj je bila Jugoslavija edina izmed
Lev Centrih, Primož Krašovec in Tanja Velagić (ur.), Oddogodenje zgodovine, Ljubljana
2008; Primož Krašovec, Svi antikomunisti su tigrovi od papira, Novosti 546 (2010), http://
www.novossti.com/2010/06/svi-antikomunisti-su-tigrovi-od-papira/.
politiko partizanov med drugo svetovno vojno), saj se v teh teorijah in poli-
tičnih eksperimentih izoblikuje program alternativnega in danes večinom
pozabljenega demokratičnega socializma.
Madžarska ’56: Socialistična demokracija in sovjetski
model revolucije
Dominantna interpretacija socialističnih revolucij in socialistične zgo-
dovine v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojne je, da so bile te revolu-
cije državam, ki jih je ob koncu druge svetovne vojne osvobodila sovjetska
Rdeča armada, vsiljene in da so bili socializmi, ki so iz teh revolucij nasta-
li, le sateliti Sovjetske zveze, del njene »interesne sfere«. Kot taki naj bi bili
vzhodnoevropski socializmi ekonomsko, politično in vojaško povsem po-
drejeni Sovjetski zvezi, le preproste imitacije sovjetskega modela revoluci-
je in socialistične ureditve. Po tej razlagi obstaja samo en zgodovinski so-
cializem – in ta je avtoritaren, sovražen do demokracije in podjetniške ini-
ciative, krši človekove pravice in pomeni totalitarno, stalinistično policij-
sko državo. Vsak upor proti socializmu je v tej, poenostavljeni in manihej-
ski perspektivi, mogoč le kot upor proti socializmu nasploh in v imenu edi-
ne mogoče alternative: liberalne demokracije in prostega trga. Takšen po-
gled je osnova danes prevladujočih teorij o zgodovini socializma kot zgodo-
vini totalitarizma,1 ki dinamiko evropske povojne zgodovine interpretira
kot boj med svobodo in demokracijo (ki sta mogoči le v kapitalistično-me-
ščanski obliki) in totalitarnim zatiranjem (ki je edina mogoča zgodovinska
artikulacija socializma).
Zanimivo je, da je bil takšen enodimenzionalen in manihejski pogled na
vstaje in boje znotraj vzhodnoevropskih socializmov tudi del uradne ide-
ologije Sovjetske zveze. Pravda in Sovjetski zvezi lojalni lokalni mediji so
tako vstajo na Madžarskem leta 1956 kot reforme na Češkoslovaškem leta
1968 interpretirali kot kontrarevolucionarne, imperialistične zarote zaho-
dnih sil za restavracijo kapitalizma. Pogleda tako zahodnih komentator-
jev kot uradnih medijev Sovjetske zveze na dogodke, kot je bila Madžarska
’56, se v splošnem ujemata, razlikujeta se le v politični opredelitvi do njih
– sovjetski tisk je bil do domnevne restavracije kapitalizma in parlamen-
tarne demokracije sovražen, medtem ko so ji bili zahodni komentatorji na-
klonjeni. A nekoliko bližji pogled na madžarsko vstajo pokaže, da je bila si-
tuacija kompleksnejša kot se kaže na prvi na pogled. Poročanje jugoslovan-
skih časopisov je pri tem pomemben vir, saj je bila Jugoslavija edina izmed
Lev Centrih, Primož Krašovec in Tanja Velagić (ur.), Oddogodenje zgodovine, Ljubljana
2008; Primož Krašovec, Svi antikomunisti su tigrovi od papira, Novosti 546 (2010), http://
www.novossti.com/2010/06/svi-antikomunisti-su-tigrovi-od-papira/.
