Page 170 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 170
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
zgodovinopisna, sociološka in politično-ekonomska literatura. Tematika
je širša od problematike medijskega poročanja (tedaj) jugoslovanskih časo-
pisov o Madžarski ’56, Poljski ’68 in Berlinu ’89 in vključuje ekonomsko,
politično in socialno zgodovinsko perspektivo ter problematike razvoja in
zatona delavskega samoupravljanja, finančno in dolžniško krizo v osem-
desetih, napetosti in antagonizme med partijsko oblastjo in načeli ljud-
ske oziroma množične demokracije v realno obstoječih socializmih vzho-
dne Evrope ter vlogo dela in delavstva v socialističnih družbah. Našteti do-
godki predstavljajo le posamezne reprezentativne primere sicer kontinuira-
nih socialnih, ekonomskih in političnih procesov, značilnih za vzhodnoe-
vropske socializme. Kritična perspektiva članka je vsebovana v kritiki da-
nes prevladujočih medijskih in javnomnenjskih predstav o zgodovini soci-
alizma kot enostavnega boja med liberalnimi, demokratičnim in prokapi-
talističnimi silami ter despotsko in ekonomsko nevzdržno partijsko dik-
taturo.
Poglavje temelji na novem pogledu na zgodovino vzhodnoevropskih
socializma(ov) skozi novo branje Rose Luxemburg oziroma njene kritike
Lenina in oktobrske revolucije. Osnovni, splošni teoretski okvir tega po-
gleda je zgodovina socializmov kot zgodovina antagonizma med demokra-
tično-socialističnim in prosovjetsko-realpolitičnim projektom, ki imata
različne in pogosto nasprotne ekonomske, socialne in politične programe.
Poglavje je sestavljeno iz treh kratkih študij primerov: Madžarske ’56 kot
primera množične ljudske vstaje proti sovjetskemu hegemonizmu in za de-
mokratični socializem; Poljske ’68 kot primera eskalacije tega antagonizma
do momenta, ko ga partija ne more več nadzorovati drugače kot z vojaškim
udarom in obenem začetka finančne faze hladne vojne ter uvajanja neoli-
beralnih ekonomskih in socialnih politik v Vzhodnem bloku; in Berlina
’89 (s primerjalno analizo Tianamena) kot začetka konca realno obstoje-
čih socializmov in s tem tudi programa demokratičnega socializma kot al-
ternative sovjetskemu modelu. Zadnji del vsebuje tudi eksplicitno kritiko
liberalnih interpretacij leta ’89 kot zmage demokracije nad totalitarizmom
ter enostanske, redukcionistične revizije zgodovine socializma, ki je sledi-
la dogodkom leta ’89.
Osnovna teza poglavja je, da je bila zgodovina vzhodnoevropskih socia-
lizmov bolj kompleksna, kot se to običajno prikazuje, ter da sta produktiv-
ni izhodišči za njeno novo, korektnejšo interpretacijo ponovna branja mar-
ksističnih in komunističnih kritik oktobrske revolucije ter nov pogled na
zgodovino poskusov socialističnih vstaj v Vzhodni Evropi (skupaj njihovo
povezavo s politiko komunističnih vstaj v Evropi med obema vojnama ter
zgodovinopisna, sociološka in politično-ekonomska literatura. Tematika
je širša od problematike medijskega poročanja (tedaj) jugoslovanskih časo-
pisov o Madžarski ’56, Poljski ’68 in Berlinu ’89 in vključuje ekonomsko,
politično in socialno zgodovinsko perspektivo ter problematike razvoja in
zatona delavskega samoupravljanja, finančno in dolžniško krizo v osem-
desetih, napetosti in antagonizme med partijsko oblastjo in načeli ljud-
ske oziroma množične demokracije v realno obstoječih socializmih vzho-
dne Evrope ter vlogo dela in delavstva v socialističnih družbah. Našteti do-
godki predstavljajo le posamezne reprezentativne primere sicer kontinuira-
nih socialnih, ekonomskih in političnih procesov, značilnih za vzhodnoe-
vropske socializme. Kritična perspektiva članka je vsebovana v kritiki da-
nes prevladujočih medijskih in javnomnenjskih predstav o zgodovini soci-
alizma kot enostavnega boja med liberalnimi, demokratičnim in prokapi-
talističnimi silami ter despotsko in ekonomsko nevzdržno partijsko dik-
taturo.
Poglavje temelji na novem pogledu na zgodovino vzhodnoevropskih
socializma(ov) skozi novo branje Rose Luxemburg oziroma njene kritike
Lenina in oktobrske revolucije. Osnovni, splošni teoretski okvir tega po-
gleda je zgodovina socializmov kot zgodovina antagonizma med demokra-
tično-socialističnim in prosovjetsko-realpolitičnim projektom, ki imata
različne in pogosto nasprotne ekonomske, socialne in politične programe.
Poglavje je sestavljeno iz treh kratkih študij primerov: Madžarske ’56 kot
primera množične ljudske vstaje proti sovjetskemu hegemonizmu in za de-
mokratični socializem; Poljske ’68 kot primera eskalacije tega antagonizma
do momenta, ko ga partija ne more več nadzorovati drugače kot z vojaškim
udarom in obenem začetka finančne faze hladne vojne ter uvajanja neoli-
beralnih ekonomskih in socialnih politik v Vzhodnem bloku; in Berlina
’89 (s primerjalno analizo Tianamena) kot začetka konca realno obstoje-
čih socializmov in s tem tudi programa demokratičnega socializma kot al-
ternative sovjetskemu modelu. Zadnji del vsebuje tudi eksplicitno kritiko
liberalnih interpretacij leta ’89 kot zmage demokracije nad totalitarizmom
ter enostanske, redukcionistične revizije zgodovine socializma, ki je sledi-
la dogodkom leta ’89.
Osnovna teza poglavja je, da je bila zgodovina vzhodnoevropskih socia-
lizmov bolj kompleksna, kot se to običajno prikazuje, ter da sta produktiv-
ni izhodišči za njeno novo, korektnejšo interpretacijo ponovna branja mar-
ksističnih in komunističnih kritik oktobrske revolucije ter nov pogled na
zgodovino poskusov socialističnih vstaj v Vzhodni Evropi (skupaj njihovo
povezavo s politiko komunističnih vstaj v Evropi med obema vojnama ter
