Page 160 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 160
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
neupravičene in lažne, ter da bi morala zapustiti skupni ideološki horizont
–, zato je potrebno, da bi bil antagonistični dialog, katerega namen je uni-
čenje ene izmed obeh perspektiv, sploh mogoč, uvoziti element od zunaj –
in ta element je Evropa.25 Mit socializma tako predstavlja skupno zalogo
referenčne vednosti, odreja osnovno strukturo tega ideološkega dialoga in
mu postavlja meje, medtem ko je Evropa uvoženi zunanji posredovalni ele-
ment, ki ga omogoča. Omogoča ga na dva osnovna načina – kot element
razlikovanja (delitve na demokratični Zahod in socialistični Vzhod) in kot
element povezovanja, spajanja (Evropa obenem označuje oziroma zgošča
tisto, kar je skupno tako Zahodu in Vzhodu – antifašistični boj med drugo
svetovno vojno in povojno ureditev, ki temelji na ideji miru).
Evropa in delitev na Vzhod in Zahod
Evropa se v poročanju o okupaciji Češkoslovaške redko pojavlja sama,
skoraj vselej je v konjunkciji z vrednoto miru26 (evropski mir), ki izvira iz
antifašizma oziroma povojne ureditve Evrope. Tako se retroaktivno vzpo-
stavlja poseben diskurzivni prostor, v katerem je mogoče pisati zgodovino,
osredotočeno na omenjeni dve osnovni vrednoti. V tej perspektivi je dru-
ga svetovna vojna ključni dogodek, povojni mir pa ključni proces v zgo-
dovini tako skonstruirane Evrope. Takšna Evropa je nujen pogoje diskur-
zivne konstrukcije demokratičnega socializma, kar je sintagma, ki ozna-
čuje tako pozitivno vsebino jugoslovanske in češkoslovaške »poti v socia-
lizem« (ljudska demokracija) kot njuno razliko od sovjetskega, avtoritar-
nega modela socializma. Če sledimo Foucaultu27 bi bila jugoslovanska in
češkoslovaška politika leta ’68 ravno poskus spajanja zgodovinske in eko-
nomske racionalnosti socializma z liberalno racionalnostjo vladanja – za
razliko od sovjetskega socializma, ki se je pripenjal na racionalnost vlada-
nja policijske države. Takrat prevladujoča ideološka delitev geografskega
prostora Evrope je bila, po liniji družbene ureditve, delitev na socialistični
Vzhod in kapitalistični Zahod. Konstrukcija Evrope antifašizma in miru
je bila, v jugoslovanskem ideološkem kontekstu, način kako preseči to de-
litev in biti obenem del obojega – Zahoda (demokratični) in Vzhoda (soci-
alizem). Strategija preseganja delitve Vzhod – Zahod je bila sklicevanje na
Da bi preverili ali je uvoz zunanjega posredovalnega elementa nujen pojav ob krizah velikih
mitov ali le specifičen način, s katerim se je znotraj mita socializma v specifični zgodovinski
situaciji leta 1968 ideološko artikulirala takratna kriza, bi bilo potrebno več raziskav. Zato
bomo zaenkrat uvoz zunanjega posredovalnega elementa obravnavali kot poseben primer.
»/P/retnja stabilnosti in miru v Evropi«, »zaščita evropskega miru« (Delo, 21. 8., p.p.i., 1),
»usoda miru v Evropi« (Dnevnik, 22. 8., 2), »s tem sta ogrožena mir in varnost v Evropi«
(Dnevnik, 23. 8., 2) itn.
M. Foucault, n. m.
neupravičene in lažne, ter da bi morala zapustiti skupni ideološki horizont
–, zato je potrebno, da bi bil antagonistični dialog, katerega namen je uni-
čenje ene izmed obeh perspektiv, sploh mogoč, uvoziti element od zunaj –
in ta element je Evropa.25 Mit socializma tako predstavlja skupno zalogo
referenčne vednosti, odreja osnovno strukturo tega ideološkega dialoga in
mu postavlja meje, medtem ko je Evropa uvoženi zunanji posredovalni ele-
ment, ki ga omogoča. Omogoča ga na dva osnovna načina – kot element
razlikovanja (delitve na demokratični Zahod in socialistični Vzhod) in kot
element povezovanja, spajanja (Evropa obenem označuje oziroma zgošča
tisto, kar je skupno tako Zahodu in Vzhodu – antifašistični boj med drugo
svetovno vojno in povojno ureditev, ki temelji na ideji miru).
Evropa in delitev na Vzhod in Zahod
Evropa se v poročanju o okupaciji Češkoslovaške redko pojavlja sama,
skoraj vselej je v konjunkciji z vrednoto miru26 (evropski mir), ki izvira iz
antifašizma oziroma povojne ureditve Evrope. Tako se retroaktivno vzpo-
stavlja poseben diskurzivni prostor, v katerem je mogoče pisati zgodovino,
osredotočeno na omenjeni dve osnovni vrednoti. V tej perspektivi je dru-
ga svetovna vojna ključni dogodek, povojni mir pa ključni proces v zgo-
dovini tako skonstruirane Evrope. Takšna Evropa je nujen pogoje diskur-
zivne konstrukcije demokratičnega socializma, kar je sintagma, ki ozna-
čuje tako pozitivno vsebino jugoslovanske in češkoslovaške »poti v socia-
lizem« (ljudska demokracija) kot njuno razliko od sovjetskega, avtoritar-
nega modela socializma. Če sledimo Foucaultu27 bi bila jugoslovanska in
češkoslovaška politika leta ’68 ravno poskus spajanja zgodovinske in eko-
nomske racionalnosti socializma z liberalno racionalnostjo vladanja – za
razliko od sovjetskega socializma, ki se je pripenjal na racionalnost vlada-
nja policijske države. Takrat prevladujoča ideološka delitev geografskega
prostora Evrope je bila, po liniji družbene ureditve, delitev na socialistični
Vzhod in kapitalistični Zahod. Konstrukcija Evrope antifašizma in miru
je bila, v jugoslovanskem ideološkem kontekstu, način kako preseči to de-
litev in biti obenem del obojega – Zahoda (demokratični) in Vzhoda (soci-
alizem). Strategija preseganja delitve Vzhod – Zahod je bila sklicevanje na
Da bi preverili ali je uvoz zunanjega posredovalnega elementa nujen pojav ob krizah velikih
mitov ali le specifičen način, s katerim se je znotraj mita socializma v specifični zgodovinski
situaciji leta 1968 ideološko artikulirala takratna kriza, bi bilo potrebno več raziskav. Zato
bomo zaenkrat uvoz zunanjega posredovalnega elementa obravnavali kot poseben primer.
»/P/retnja stabilnosti in miru v Evropi«, »zaščita evropskega miru« (Delo, 21. 8., p.p.i., 1),
»usoda miru v Evropi« (Dnevnik, 22. 8., 2), »s tem sta ogrožena mir in varnost v Evropi«
(Dnevnik, 23. 8., 2) itn.
M. Foucault, n. m.
