Page 165 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 165
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
šavanje v notranje zadeve drugih držav, miroljubna koeksistenca34 itn. Na-
sprotje teh vrednot so vrednote avtoritarnosti (kot nasprotja demokraci-
je) in nasilja (kot nasprotja miru), kar je oboje pripisano Sovjetski zvezi in
njenim zaveznicam. V jugoslovanski perspektivi gre pri okupaciji za nepo-
sredno kršenje povojne ureditve Evrope, ki temelji na miru. Militarizem
in agresija v zunanji sta prikazana kot neposredna učinka avtoritarnosti in
dominacije v notranji politiki,35 torej je os neposrednega določanja prema-
knjena – če v sovjetski perspektivi neposredno določanje poteka na osi eko-
nomska – politična ureditev (in socializem nujno izključuje demokracijo,
ki naj bi bila le maska kapitalističnega izkoriščanja), v jugoslovanski poteka
na osi notranja – zunanja politika, in nedemokratičnost v notranji nujno
privede do nasilja v zunanji politiki, in, obratno, demokratičnost v notranji
pomeni zavezanost miru v zunanji politiki. Kritika okupacije Češkoslova-
ške je tako obenem nujno tudi kritika sovjetske notranje politike in kritika
militarizma nujno tudi kritika avtoritarnega birokratizma.
Čeprav v primeru poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Če-
škoslovaške prevladuje kritika sovjetskega tipa socializma in njegove zu-
nanje politike (neposredno povezane oziroma določene z avtoritarnostjo
njegove notranje politike), je ta kritika še vedno podana s stališča (alterna-
tivnega) tipa socializma. Ne gre torej za običajno hladnovojno denunciaci-
jo socializma v kontekstu ideološkega dvoboja med »vzhodnim blokom«
in »svobodnim svetom«, temveč za diskurz, ki presega to ideološko deli-
tev in vzpostavi novo ideološko perspektivo – perspektivo demokratične-
ga socializma. Ta perspektiva omogoča in obenem zahteva kritiko oboje-
ga, tako zahodnega kapitalizma kot vzhodnega birokratskega socializma.
Če je osnova sodobne Evrope in edino upanje za njeno prihodnost dejan-
sko mir, mora biti »mir« – oziroma sklop vrednot, ki so zgoščene v poj-
mu Evrope (demokracija, svoboda, mir, nenasilje) in ki izhajajo iz boja pro-
ti fašizmu kot paradigmatskega boja za svobodo proti vsem oblikam nasi-
lja – osnova tako zunanje (miroljubna koeksistenca, spoštovanje suvereno-
sti držav) kot notranje (demokracija) kot tudi ekonomske politike, kar po-
meni samoupravni socializem, saj je kapitalizem, prav tako kot svojetski
etatistični paternalizem, oblika ekonomskega nasilja. Tako demokratični
»/N/jene /Zveze komunistov Jugoslavije/ politike za obrambo neodvisnosti in enakoprav-
nih odnosov med narodi ...« (Dnevnik, 22. 8., 2.)
»/Predsedstvo mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva/ je zahtevalo spo-
štovanje pravice suverene socialistične države, da samostojno in v skladu z voljo delovnega
ljudstva oblikuje socialistične odnose.« (Dnevnik, 22. 8., 5.) »Vselej smo podpirali boj za
osvoboditev in neodvisnost.« (Dnevnik, 23. 8., 2.)
Gl. povzetek govora Svetozarja Vukmanovića na deseti seji CK ZKJ (Delo, 25. 8., 2).
šavanje v notranje zadeve drugih držav, miroljubna koeksistenca34 itn. Na-
sprotje teh vrednot so vrednote avtoritarnosti (kot nasprotja demokraci-
je) in nasilja (kot nasprotja miru), kar je oboje pripisano Sovjetski zvezi in
njenim zaveznicam. V jugoslovanski perspektivi gre pri okupaciji za nepo-
sredno kršenje povojne ureditve Evrope, ki temelji na miru. Militarizem
in agresija v zunanji sta prikazana kot neposredna učinka avtoritarnosti in
dominacije v notranji politiki,35 torej je os neposrednega določanja prema-
knjena – če v sovjetski perspektivi neposredno določanje poteka na osi eko-
nomska – politična ureditev (in socializem nujno izključuje demokracijo,
ki naj bi bila le maska kapitalističnega izkoriščanja), v jugoslovanski poteka
na osi notranja – zunanja politika, in nedemokratičnost v notranji nujno
privede do nasilja v zunanji politiki, in, obratno, demokratičnost v notranji
pomeni zavezanost miru v zunanji politiki. Kritika okupacije Češkoslova-
ške je tako obenem nujno tudi kritika sovjetske notranje politike in kritika
militarizma nujno tudi kritika avtoritarnega birokratizma.
Čeprav v primeru poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Če-
škoslovaške prevladuje kritika sovjetskega tipa socializma in njegove zu-
nanje politike (neposredno povezane oziroma določene z avtoritarnostjo
njegove notranje politike), je ta kritika še vedno podana s stališča (alterna-
tivnega) tipa socializma. Ne gre torej za običajno hladnovojno denunciaci-
jo socializma v kontekstu ideološkega dvoboja med »vzhodnim blokom«
in »svobodnim svetom«, temveč za diskurz, ki presega to ideološko deli-
tev in vzpostavi novo ideološko perspektivo – perspektivo demokratične-
ga socializma. Ta perspektiva omogoča in obenem zahteva kritiko oboje-
ga, tako zahodnega kapitalizma kot vzhodnega birokratskega socializma.
Če je osnova sodobne Evrope in edino upanje za njeno prihodnost dejan-
sko mir, mora biti »mir« – oziroma sklop vrednot, ki so zgoščene v poj-
mu Evrope (demokracija, svoboda, mir, nenasilje) in ki izhajajo iz boja pro-
ti fašizmu kot paradigmatskega boja za svobodo proti vsem oblikam nasi-
lja – osnova tako zunanje (miroljubna koeksistenca, spoštovanje suvereno-
sti držav) kot notranje (demokracija) kot tudi ekonomske politike, kar po-
meni samoupravni socializem, saj je kapitalizem, prav tako kot svojetski
etatistični paternalizem, oblika ekonomskega nasilja. Tako demokratični
»/N/jene /Zveze komunistov Jugoslavije/ politike za obrambo neodvisnosti in enakoprav-
nih odnosov med narodi ...« (Dnevnik, 22. 8., 2.)
»/Predsedstvo mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva/ je zahtevalo spo-
štovanje pravice suverene socialistične države, da samostojno in v skladu z voljo delovnega
ljudstva oblikuje socialistične odnose.« (Dnevnik, 22. 8., 5.) »Vselej smo podpirali boj za
osvoboditev in neodvisnost.« (Dnevnik, 23. 8., 2.)
Gl. povzetek govora Svetozarja Vukmanovića na deseti seji CK ZKJ (Delo, 25. 8., 2).
