Page 158 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 158
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
mesto pluralnosti ideoloških perspektiv, ki jih običajno omogočajo moder-
ni miti,18 sta ostali le dve, diametralno nasprotni in antagonistični, in obe
sta se poskušali vzpostaviti kot tista, ki bo lahko, v dani zgodovinski situ-
aciji, rešila socializem pred uničenjem. Apokaliptična vizija je bila namreč
lastna obema perspektivama – tako so zagovorniki naprednega socializma
trdili, da bo socializem uničila praksa uveljavljanja vojaške moči, s katero
poskuša birokratski sistem ohraniti svojo problematično različico socializ-
ma pri življenju, medtem ko so zagovorniki birokratskega socializma trdili,
da bo do uničenja socializma privedla ravno demokratizacija, saj naj bi bila
ta le krinka za kontrarevolucijo.19 Usodnost situacije in preteča nevarnost
uničenja socializma je mnoštvo heterogenih ideoloških perspektiv znotraj
mita socializma zreducirala na dve radikalno antagonistični in obe sta v
medsebojnem spopadu poskušali pokazati, da druga ne spada v mit socia-
lizma ter jo izriniti iz skupnega ideološkega horizonta.
Pri tem sta se obe20 perspektivi sklicevali na resničnost svojega in lažnost
nasprotnega socializma. Šlo je torej, če uporabimo Foucaultovo terminolo-
gijo, za formacijo režima resnice,21 v katerem mehanizmi pridobivanja ve-
dnosti znotraj horizonta specifične, socialistične racionalnosti vladanja in
uveljavljanja te vednosti kot resnice niso bili linearni in enostavni, temveč
predmet boja med naprednim, demokratičnim in birokratskim, avtoritar-
nim socializmom. Obe perspektivi, ki sta pretendirali na mesto nove raci-
onalnosti vladanja sta izhajali iz skupne zaloge vednosti, ki jo je predsta-
vljal mit socializma (teorija Marxa, Engelsa in drugih komunističnih teo-
retikov, politična praksa Lenina ter mednarodnega delavskega gibanja, ko-
munistična »branja« razsvetljenskih teoretskih in demokratičnih politič-
nih idej – svobode, pravic, vladavine ljudstva, emancipacije itn. –, boj pro-
ti imperializmu in fašizmu, iskanje nekapitalistične ekonomske ureditve,
vprašanje države itn.), a je bil vsak element te skupne zaloge vednosti v boju
obeh perspektiv drugače oziroma nasprotno interpretiran. Šlo je torej za
to, kateri izmed antagonističnih socialističnih modelov racionalnosti vla-
danja bo uveljavil svoje načine branja klasičnih tekstov, svoj način reševa-
Teorijo mita na splošno ter njegove ambivalentnosti in potencialnega političnega pluralizma,
ki ga omogoča v moderni politiki, povzemamo po Rastko Močnik, Julija Primic v slovenski
književni vedi, Ljubljana 2006, 1–25. Za bolj natančno opredelitev mita socializma in dveh
nasprotnih si perspektiv znotraj njega gl. prejšnje poglavje.
»TASS trdi: ‚Praga nas je nujno klicala na pomoč. To zahtevo so poslali zaradi nevarnosti, s
katero preti ČSSR kontrarevolucija.‘« (Delo, 21. 8., prva posebna izdaja, 1.)
Sovjetska oziroma perspektiva tiska držav napadalk nam je bila dostopna le preko ponatisov
in citatov v Delu in Dnevniku, a je tudi iz teh omejenih virov očitno, da je tisk držav napadalk
uporabljal po strukturi enake, čeprav po ideološki usmeritvi nasprotne diskurzivne strategije.
Michel Foucault, Vednost – oblast – subjekt, Ljubljana 1991, 57–77.
mesto pluralnosti ideoloških perspektiv, ki jih običajno omogočajo moder-
ni miti,18 sta ostali le dve, diametralno nasprotni in antagonistični, in obe
sta se poskušali vzpostaviti kot tista, ki bo lahko, v dani zgodovinski situ-
aciji, rešila socializem pred uničenjem. Apokaliptična vizija je bila namreč
lastna obema perspektivama – tako so zagovorniki naprednega socializma
trdili, da bo socializem uničila praksa uveljavljanja vojaške moči, s katero
poskuša birokratski sistem ohraniti svojo problematično različico socializ-
ma pri življenju, medtem ko so zagovorniki birokratskega socializma trdili,
da bo do uničenja socializma privedla ravno demokratizacija, saj naj bi bila
ta le krinka za kontrarevolucijo.19 Usodnost situacije in preteča nevarnost
uničenja socializma je mnoštvo heterogenih ideoloških perspektiv znotraj
mita socializma zreducirala na dve radikalno antagonistični in obe sta v
medsebojnem spopadu poskušali pokazati, da druga ne spada v mit socia-
lizma ter jo izriniti iz skupnega ideološkega horizonta.
Pri tem sta se obe20 perspektivi sklicevali na resničnost svojega in lažnost
nasprotnega socializma. Šlo je torej, če uporabimo Foucaultovo terminolo-
gijo, za formacijo režima resnice,21 v katerem mehanizmi pridobivanja ve-
dnosti znotraj horizonta specifične, socialistične racionalnosti vladanja in
uveljavljanja te vednosti kot resnice niso bili linearni in enostavni, temveč
predmet boja med naprednim, demokratičnim in birokratskim, avtoritar-
nim socializmom. Obe perspektivi, ki sta pretendirali na mesto nove raci-
onalnosti vladanja sta izhajali iz skupne zaloge vednosti, ki jo je predsta-
vljal mit socializma (teorija Marxa, Engelsa in drugih komunističnih teo-
retikov, politična praksa Lenina ter mednarodnega delavskega gibanja, ko-
munistična »branja« razsvetljenskih teoretskih in demokratičnih politič-
nih idej – svobode, pravic, vladavine ljudstva, emancipacije itn. –, boj pro-
ti imperializmu in fašizmu, iskanje nekapitalistične ekonomske ureditve,
vprašanje države itn.), a je bil vsak element te skupne zaloge vednosti v boju
obeh perspektiv drugače oziroma nasprotno interpretiran. Šlo je torej za
to, kateri izmed antagonističnih socialističnih modelov racionalnosti vla-
danja bo uveljavil svoje načine branja klasičnih tekstov, svoj način reševa-
Teorijo mita na splošno ter njegove ambivalentnosti in potencialnega političnega pluralizma,
ki ga omogoča v moderni politiki, povzemamo po Rastko Močnik, Julija Primic v slovenski
književni vedi, Ljubljana 2006, 1–25. Za bolj natančno opredelitev mita socializma in dveh
nasprotnih si perspektiv znotraj njega gl. prejšnje poglavje.
»TASS trdi: ‚Praga nas je nujno klicala na pomoč. To zahtevo so poslali zaradi nevarnosti, s
katero preti ČSSR kontrarevolucija.‘« (Delo, 21. 8., prva posebna izdaja, 1.)
Sovjetska oziroma perspektiva tiska držav napadalk nam je bila dostopna le preko ponatisov
in citatov v Delu in Dnevniku, a je tudi iz teh omejenih virov očitno, da je tisk držav napadalk
uporabljal po strukturi enake, čeprav po ideološki usmeritvi nasprotne diskurzivne strategije.
Michel Foucault, Vednost – oblast – subjekt, Ljubljana 1991, 57–77.
