Page 159 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 159
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
nja vprašanja države, svoj model delavskega nadzora nad produkcijskimi
sredstvimi, svojo prakso ljudske demokracije itn. kot racionalnost vladanja
socializma na splošno, ki bo sposobna odrejati resničnost in lažnost znan-
stvenih in filozofskih spoznanj, načinov vladanja, pisanj zgodovine itn.
Po Foucaultu socializem nima posebne, sebi lastne racionalnosti vlada-
nja oziroma vladnosti – ima le posebno zgodovinsko in ekonomsko racio-
nalnost: »/.../ dejansko, in to je pokazala zgodovina, lahko socializem de-
luje le povezan z drugačnimi tipi vladnosti. /prevedel P. K./«22 Realno ob-
stoječi socializmi so se po Foucaultu tako povezovali ali z liberalno racio-
nalnostjo vladanja ali pa z racionalnostjo vladanja, ki je zgodovinsko pred-
hodila liberalni, s hiper-administrativno racionalnostjo vladanja policijske
države, ki je bila značilna za Evropo sedemnajstega in osemnajstega stole-
tja. Foucault dodaja, da je nenehno preizpraševanje ali gre za resničen ali
lažen socializem, ki je tudi predmet naše analize, ravno učinek odsotnosti
avtonomne socialistične racionalnosti vladanja, ki jo nadomešča nenehno
preverjanje zvestobe klasičnim tekstom.23 To obenem nastopa kot simula-
cija avtonomne socialistične racionalnosti vladanja, ki skriva, da je jugo-
slovanski socializem (deloma) pripet na liberalno racionalnost vladanja in
sovjetski (deloma) na racionalnost vladanja policijske države, da ne gre za
popolno zgodovinsko in politično novost, temveč predelavo že obstoječih
političnih konceptov, načel, postopkov in načinov organizacije.
Evropa v tem kontekstu nastopa kot zunanji posrednik, kot element
mediacije, ki prihaja izven skupne zaloge vednosti, izven komunističnega
»kanona«. Že v utemeljitvenem tekstu tega kanona je komunizem oprede-
ljen kot sicer evropski pojav, a kot nekaj kar nasilno prekinja običajen tok
evropske zgodovine, kar radikalno prelamlja z dotedaj obstoječimi družbe-
nimi in političnimi formacijami ter ideologijami – kot pošast, ki hodi po
Evropi.24 Na vrhuncu krize in razcepa znotraj realno obstoječega socializ-
ma se Evropa vrne kot posrednik, kot vmesni člen, ki ni del nobene izmed
ideoloških perspektiv, ki sestavljata poročanje o okupaciji Češkoslovaške,
a omogoča prehod iz ene v drugo oziroma predstavlja minimalni pogoj za
njun dialog, četudi je ta antagonističen in destruktiven. Oziroma, natanč-
neje rečeno, ravno zato ker je ta dialog antagonističen in destruktiven, mit
socializma ne more predstavljati pogoja zanj – saj poskušata obe nasprotni
si ideološki perspektivi dokazati da druga pravzaprav ne temelji na skupni
mitski podlagi, da so njene reference na elemente skupne zaloge vednosti
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 92.
N. d., 92–94.
Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest, Ljubljana 1976.
nja vprašanja države, svoj model delavskega nadzora nad produkcijskimi
sredstvimi, svojo prakso ljudske demokracije itn. kot racionalnost vladanja
socializma na splošno, ki bo sposobna odrejati resničnost in lažnost znan-
stvenih in filozofskih spoznanj, načinov vladanja, pisanj zgodovine itn.
Po Foucaultu socializem nima posebne, sebi lastne racionalnosti vlada-
nja oziroma vladnosti – ima le posebno zgodovinsko in ekonomsko racio-
nalnost: »/.../ dejansko, in to je pokazala zgodovina, lahko socializem de-
luje le povezan z drugačnimi tipi vladnosti. /prevedel P. K./«22 Realno ob-
stoječi socializmi so se po Foucaultu tako povezovali ali z liberalno racio-
nalnostjo vladanja ali pa z racionalnostjo vladanja, ki je zgodovinsko pred-
hodila liberalni, s hiper-administrativno racionalnostjo vladanja policijske
države, ki je bila značilna za Evropo sedemnajstega in osemnajstega stole-
tja. Foucault dodaja, da je nenehno preizpraševanje ali gre za resničen ali
lažen socializem, ki je tudi predmet naše analize, ravno učinek odsotnosti
avtonomne socialistične racionalnosti vladanja, ki jo nadomešča nenehno
preverjanje zvestobe klasičnim tekstom.23 To obenem nastopa kot simula-
cija avtonomne socialistične racionalnosti vladanja, ki skriva, da je jugo-
slovanski socializem (deloma) pripet na liberalno racionalnost vladanja in
sovjetski (deloma) na racionalnost vladanja policijske države, da ne gre za
popolno zgodovinsko in politično novost, temveč predelavo že obstoječih
političnih konceptov, načel, postopkov in načinov organizacije.
Evropa v tem kontekstu nastopa kot zunanji posrednik, kot element
mediacije, ki prihaja izven skupne zaloge vednosti, izven komunističnega
»kanona«. Že v utemeljitvenem tekstu tega kanona je komunizem oprede-
ljen kot sicer evropski pojav, a kot nekaj kar nasilno prekinja običajen tok
evropske zgodovine, kar radikalno prelamlja z dotedaj obstoječimi družbe-
nimi in političnimi formacijami ter ideologijami – kot pošast, ki hodi po
Evropi.24 Na vrhuncu krize in razcepa znotraj realno obstoječega socializ-
ma se Evropa vrne kot posrednik, kot vmesni člen, ki ni del nobene izmed
ideoloških perspektiv, ki sestavljata poročanje o okupaciji Češkoslovaške,
a omogoča prehod iz ene v drugo oziroma predstavlja minimalni pogoj za
njun dialog, četudi je ta antagonističen in destruktiven. Oziroma, natanč-
neje rečeno, ravno zato ker je ta dialog antagonističen in destruktiven, mit
socializma ne more predstavljati pogoja zanj – saj poskušata obe nasprotni
si ideološki perspektivi dokazati da druga pravzaprav ne temelji na skupni
mitski podlagi, da so njene reference na elemente skupne zaloge vednosti
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 92.
N. d., 92–94.
Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest, Ljubljana 1976.
