Page 156 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 156
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
je, pri analizi poročanja o okupaciji Češkoslovaške, je zahodni demokra-
tični socializem pogosteje percipiran kot taktični zaveznik proti agresivni
zunanji politiki Sovjetske zveze kot načelni nasprotnik socializma) – tako
je sicer kritiziran »malomeščanski sistem Zahoda« in je možnost revolu-
cije na Zahodu obravnavana odobravajoče, a obenem niso isti kritiki pod-
vrženi elementi »malomeščanstva« v Jugoslaviji sami, francoska študent-
sko-delavska kritika ni videna kot nekaj, kar zadeva tako Zahod kot Vzhod
Evrope, kot nekaj, kar problematizira ureditev socialne države v obeh, tako
kapitalistični kot socialistični različici – fetišizem dela in napredka, kon-
servativne družbene mikroodnose, državno birokratsko administriranje
življenj državljanov, institucije zapiranja in discipliniranja ...
S tem se sicer jugoslovanski časopisi postavljajo v napredno pozicijo gle-
de na kapitalistično demokracijo in deloma povzemanjo nekatere zahteve
delavskega gibanja v Franciji,15 a ostajajo znotraj klasičnega horizonta so-
cialistične politike – odločujoč je ekonomski boj, v katerem je glavni cilj
emancipacija delavskega razreda, ki bo procesu svoje emancipacije emanci-
piral tudi vse ostale razrede in uresničil brezrazredno in brezdržavno, to-
rej resnično svobodno družbo – komunizem. A problem, ki je očiten že
v predstavitvi zaporednega razvoja razrednih družb (antično sužnjelastni-
štvo, fevdalizem, kapitalizem) v Manifestu, je, da revolucionarne spremem-
be produkcijskega načina nikoli niso izvedli zatirani in izkoriščani tiste-
ga sistema – antičnega sužnjelastništva niso ukinili sužnji, temveč barba-
ri; fevdalizma niso ukinili tlačani, temveč meščanstvo, razred, ki se je po-
javil na novo in uveljavil nove ekonomske forme – in prav tako kapitaliz-
ma ni uspelo zrušiti delavskim gibanjem, čeprav so ta v svojem boju dosegla
pomembne socialne in politične pridobitve, predvsem na področju mate-
rialnega standarda in delavskih pravic tako na demokratično-kapitalistič-
nem Zahodu kot na socialističnem Vzhodu. Kot je slutil že Lenin v kriti-
kah ekonomizma in v odgovorih na kritike, da njegova oblika politike ni
vrtincu prihajanja novega,« (Delo, 27. 5., 1), opozarjanje na antikomunizem golistov 30. in
31. maja ...
»Samoupravljanje je postalo aktualna parola v današnji Franciji. /.../ ’Naš poudarek je pred-
vsem na delavskem samoupravljanju v skladu z delavsko demokracijo‘ ...« (Delo, 30. 5., 1) –
kar je tudi eden izmed redkih primerov, ko besedo dobi delavski aktivist, a še to verjetno le
zato, ker so njegove besede v sozvočju s tedanjo vladajočo jugoslovansko ideologijo, ker se jih
da neposredno razumeti v prevladujočem umevanju politike in njenih zaželjenih ciljev. Mor-
da najpomembnejši sklep pričujoče raziskave je zato, da se napredni elementi v nevtralnem
poročanju, ki je nadvse rigidno in v celoti pristaja na horizont politike, kot ga zarisuje vsako-
kratna vladajoča ideologija, lahko pojavijo le naključno, kadar obstajajo napredni elementi
tudi v vladajoči ideologiji in »politični kulturi« – takrat jih nevtralno poročanje strokovno
»povzame«.
je, pri analizi poročanja o okupaciji Češkoslovaške, je zahodni demokra-
tični socializem pogosteje percipiran kot taktični zaveznik proti agresivni
zunanji politiki Sovjetske zveze kot načelni nasprotnik socializma) – tako
je sicer kritiziran »malomeščanski sistem Zahoda« in je možnost revolu-
cije na Zahodu obravnavana odobravajoče, a obenem niso isti kritiki pod-
vrženi elementi »malomeščanstva« v Jugoslaviji sami, francoska študent-
sko-delavska kritika ni videna kot nekaj, kar zadeva tako Zahod kot Vzhod
Evrope, kot nekaj, kar problematizira ureditev socialne države v obeh, tako
kapitalistični kot socialistični različici – fetišizem dela in napredka, kon-
servativne družbene mikroodnose, državno birokratsko administriranje
življenj državljanov, institucije zapiranja in discipliniranja ...
S tem se sicer jugoslovanski časopisi postavljajo v napredno pozicijo gle-
de na kapitalistično demokracijo in deloma povzemanjo nekatere zahteve
delavskega gibanja v Franciji,15 a ostajajo znotraj klasičnega horizonta so-
cialistične politike – odločujoč je ekonomski boj, v katerem je glavni cilj
emancipacija delavskega razreda, ki bo procesu svoje emancipacije emanci-
piral tudi vse ostale razrede in uresničil brezrazredno in brezdržavno, to-
rej resnično svobodno družbo – komunizem. A problem, ki je očiten že
v predstavitvi zaporednega razvoja razrednih družb (antično sužnjelastni-
štvo, fevdalizem, kapitalizem) v Manifestu, je, da revolucionarne spremem-
be produkcijskega načina nikoli niso izvedli zatirani in izkoriščani tiste-
ga sistema – antičnega sužnjelastništva niso ukinili sužnji, temveč barba-
ri; fevdalizma niso ukinili tlačani, temveč meščanstvo, razred, ki se je po-
javil na novo in uveljavil nove ekonomske forme – in prav tako kapitaliz-
ma ni uspelo zrušiti delavskim gibanjem, čeprav so ta v svojem boju dosegla
pomembne socialne in politične pridobitve, predvsem na področju mate-
rialnega standarda in delavskih pravic tako na demokratično-kapitalistič-
nem Zahodu kot na socialističnem Vzhodu. Kot je slutil že Lenin v kriti-
kah ekonomizma in v odgovorih na kritike, da njegova oblika politike ni
vrtincu prihajanja novega,« (Delo, 27. 5., 1), opozarjanje na antikomunizem golistov 30. in
31. maja ...
»Samoupravljanje je postalo aktualna parola v današnji Franciji. /.../ ’Naš poudarek je pred-
vsem na delavskem samoupravljanju v skladu z delavsko demokracijo‘ ...« (Delo, 30. 5., 1) –
kar je tudi eden izmed redkih primerov, ko besedo dobi delavski aktivist, a še to verjetno le
zato, ker so njegove besede v sozvočju s tedanjo vladajočo jugoslovansko ideologijo, ker se jih
da neposredno razumeti v prevladujočem umevanju politike in njenih zaželjenih ciljev. Mor-
da najpomembnejši sklep pričujoče raziskave je zato, da se napredni elementi v nevtralnem
poročanju, ki je nadvse rigidno in v celoti pristaja na horizont politike, kot ga zarisuje vsako-
kratna vladajoča ideologija, lahko pojavijo le naključno, kadar obstajajo napredni elementi
tudi v vladajoči ideologiji in »politični kulturi« – takrat jih nevtralno poročanje strokovno
»povzame«.
