Page 155 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 155
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
tem ko večina študentskih in delavskih organizacij in posameznikov ni na-
stopala poimensko, na način individualnih akterjev, so stranke in njihovi
pomembnejši člani pedantno popisani in našteti. Iz sicer skromno dejstve-
nega, a vseeno poročanja o dejanskih zgodovinskih dogodkih, se poroča-
nje spremeni v spremljanje parlamentarnega lutkovnega gledališča, kjer so
dejanski družbeni boji zastopani oziroma reprezentirani. O študentskem
uporu se še naprej poroča kot o uličnem spektaklu, ki naj bi bil usmer-
jen predvsem proti vladi, kot reakcija na vladno politiko (politični akter-
ji iz ljudstva v nevtralnem poročanju lahko nastopajo le tako, kot reakci-
ja na vladno politiko, kot gola negacija oziroma protest – politiko lahko
dela le državni vrh, ljudstvu je, v perspektivi nevtralnega poročanja, dopu-
ščeno le da to odobrava ali ob tem negoduje), ne pa kot subjekt lastne, afir-
mativne in avtonomne politike. Tako je iz poročanja izpuščeno vse, kar je
bilo v dogodkih maja ’68 v Parizu novega in politično prelomnega: oblike
politične organizacije, ki so se formirale na zasedenih univerzah in tovar-
nah, teorija, ki se je tam producirala, ter predvsem nove politične perspek-
tive in koncepti, ki sta jih obe gibanji proizvedli – kritika tovarniške disci-
pline in družbe dela, predelava marksizma, ki ni več temeljil na valoriza-
ciji dela, problematizacija tradicionalnih družbenih (medspolnih, družin-
skih, prijateljskih) odnosov, poskusi oblikovanje komunistične politike, ki
ni več vezana na državo ali delovno mesto, kritika tako zahodnega kapita-
lističnega kot vzhodnega partijsko-birokratskega izkoriščanja in zatiranja
... Jugoslovanske časopise diskurzi upornih delavcev in študentov zanima-
jo le, vkolikor jih lahko prevedejo v zahteve po samoupravljanju in neposre-
dni demokraciji,13 kar je sicer na najsplošnejši ravni res, a umanjka podrob-
nejša obravnava teh diskurzov, ki bi lahko razjasnila, kaj je bilo v celotni si-
tuaciji dejansko novega in zgodovinsko prelomnega.
Namesto tega si sledijo poročila o izjavah Pompidouja, De Gaulla, Mit-
teranda idr., ki govorijo znotraj starih političnih konceptov in liberalno-
demokratskih klišejev. Delo te klišeje sicer res sproti problematizira in kri-
tizira, a le znotraj okvirov uradne socialistične kritike zahodnega kapita-
lizma14 (kar je sicer samo po sebi precejšen preboj – kot bomo videli kasne-
Podkrepljeni tudi s Sartrovo intelektualno in moralno avtoriteto: »Prihodnost more biti le
socializem, povezan z demokracijo. Omenil je tudi samoupravljanje kot izhod iz sedanjega
položaja ...« (Delo, 22. 5., 1.)
»CGT in KPF še nista trenutno v avantgardnem položaju razvoja« (Delo, 22. 5., 1); »/ž/e
zdaj je jasno dvoje: da bo do precejšnjih sprememb v stilu francoske politike in družbene
strukture prišlo, če ne po tej, pa po drugi poti, in da je razvoj v tej deželi že močno prehi-
tel parlamentarno govorništvo« (Delo, 23. 5., 1) – to je tudi edini primer, ko Delo kritizira
»parlamentarno govorništvo«, a svojega poročanja vseeno ne prilagodi novi politični situa-
ciji in novim političnim akterjem –; »Francija je v težkih krčih odhajanja starega in mehkem
tem ko večina študentskih in delavskih organizacij in posameznikov ni na-
stopala poimensko, na način individualnih akterjev, so stranke in njihovi
pomembnejši člani pedantno popisani in našteti. Iz sicer skromno dejstve-
nega, a vseeno poročanja o dejanskih zgodovinskih dogodkih, se poroča-
nje spremeni v spremljanje parlamentarnega lutkovnega gledališča, kjer so
dejanski družbeni boji zastopani oziroma reprezentirani. O študentskem
uporu se še naprej poroča kot o uličnem spektaklu, ki naj bi bil usmer-
jen predvsem proti vladi, kot reakcija na vladno politiko (politični akter-
ji iz ljudstva v nevtralnem poročanju lahko nastopajo le tako, kot reakci-
ja na vladno politiko, kot gola negacija oziroma protest – politiko lahko
dela le državni vrh, ljudstvu je, v perspektivi nevtralnega poročanja, dopu-
ščeno le da to odobrava ali ob tem negoduje), ne pa kot subjekt lastne, afir-
mativne in avtonomne politike. Tako je iz poročanja izpuščeno vse, kar je
bilo v dogodkih maja ’68 v Parizu novega in politično prelomnega: oblike
politične organizacije, ki so se formirale na zasedenih univerzah in tovar-
nah, teorija, ki se je tam producirala, ter predvsem nove politične perspek-
tive in koncepti, ki sta jih obe gibanji proizvedli – kritika tovarniške disci-
pline in družbe dela, predelava marksizma, ki ni več temeljil na valoriza-
ciji dela, problematizacija tradicionalnih družbenih (medspolnih, družin-
skih, prijateljskih) odnosov, poskusi oblikovanje komunistične politike, ki
ni več vezana na državo ali delovno mesto, kritika tako zahodnega kapita-
lističnega kot vzhodnega partijsko-birokratskega izkoriščanja in zatiranja
... Jugoslovanske časopise diskurzi upornih delavcev in študentov zanima-
jo le, vkolikor jih lahko prevedejo v zahteve po samoupravljanju in neposre-
dni demokraciji,13 kar je sicer na najsplošnejši ravni res, a umanjka podrob-
nejša obravnava teh diskurzov, ki bi lahko razjasnila, kaj je bilo v celotni si-
tuaciji dejansko novega in zgodovinsko prelomnega.
Namesto tega si sledijo poročila o izjavah Pompidouja, De Gaulla, Mit-
teranda idr., ki govorijo znotraj starih političnih konceptov in liberalno-
demokratskih klišejev. Delo te klišeje sicer res sproti problematizira in kri-
tizira, a le znotraj okvirov uradne socialistične kritike zahodnega kapita-
lizma14 (kar je sicer samo po sebi precejšen preboj – kot bomo videli kasne-
Podkrepljeni tudi s Sartrovo intelektualno in moralno avtoriteto: »Prihodnost more biti le
socializem, povezan z demokracijo. Omenil je tudi samoupravljanje kot izhod iz sedanjega
položaja ...« (Delo, 22. 5., 1.)
»CGT in KPF še nista trenutno v avantgardnem položaju razvoja« (Delo, 22. 5., 1); »/ž/e
zdaj je jasno dvoje: da bo do precejšnjih sprememb v stilu francoske politike in družbene
strukture prišlo, če ne po tej, pa po drugi poti, in da je razvoj v tej deželi že močno prehi-
tel parlamentarno govorništvo« (Delo, 23. 5., 1) – to je tudi edini primer, ko Delo kritizira
»parlamentarno govorništvo«, a svojega poročanja vseeno ne prilagodi novi politični situa-
ciji in novim političnim akterjem –; »Francija je v težkih krčih odhajanja starega in mehkem
