Page 154 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 154
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Poročanje o razrednih bojih v Franciji se v naslednjih dneh nadaljuje z
opisi parlamentarnega teatra – šele, ko se v zgodbo vključi tudi ta, dobi po-
ročanje obliko običajnega in popolnega političnega poročanja. Dokler so
o dogodku molčali uradni francoski politiki, so molčali tudi časopisi ozi-
roma so se omejevali na dejstveno poročanje in nekaj moralnih spekulacij.
Premik od študentskega upora k množični delavski stavki je dogodek legi-
timiral kot pravo in ustrezno politično temo, počakati je bilo treba le, da
spregovorijo pravi in ustrezni politični akterji. V Dnevniku se od 22. maja
naprej začnejo pojavljati citati govorov pomembnih francoskih politikov
in podrobni opisi dogajanja v francoski vladi in parlamentu. Gre za dva
kriterija, ki se ju drži »objektivno« poročanje o politiki (kot nečem, kar
je, za razliko od nespornih in objektivnih družbenih in naravnih dejstev,
nujno kontaminirano z ideologijo in »spolitizirano«)12 – mesto politike
sta lahko le vlada in parlament oziroma izvršna in zakonodajna veja držav-
ne oblasti in edini legitimni politični akterji so člani vlade in parlamentar-
ci (ter njihovi ustrezni ekvivalenti v socialističnih ureditvah). Diskurzivna
strategija nevtralnega poročanja o politiki je torej stroga omejitev podro-
čja politike na delovanje državnega vrha in števila posameznikov, ki lahko
legitimno govorijo o politiki na profesionalne politike, ki zasedajo mesta v
vladi ali parlamentu. Nevtralno poročanje o politiki je pravzaprav dejstve-
no poročanje o poteku političnih procesov v vladi in parlamentu določe-
ne države – ker je velik del politike tudi govorjenje, so del dejstev, o katerih
se poroča, tudi citati iz izjav in govorov uradnih politikov. Nevtralni časo-
pisi lahko »politizirajo« le skozi usta uradne državne politike – če ta mol-
či, kot se je zgodilo v Franciji v prvi polovici maja, mu ostane le naštevanje
številk in drugih empiričnih podatkov, števila aretiranih študentov in ra-
njenih policajev, števila stavkajočih delavcev in zasedenih tovarn. Šele ura-
dni politični vrh je pristojen situacijo intepretirani – in če gre, kot v našem
primeru, za konfrontacijo med političnim vrhom in političnimi subjekti
iz ljudstva, drugi lahko nastopajo le v podrejeni, sekundarni, pasivni vlogi,
kot statisti v parlamentarnem boju, v katerem vladajoča gaullistična koali-
cija predstavlja status quo, medtem ko leva parlamentarna opozicija pred-
stavlja neme delavce in študente.
Poročanje se do konca maja nadaljuje na način opisovanja dogajanja v
parlamentarnem teatru. Medtem ko zahteve, deklaracije in politične pra-
kse upornih študentov in delavcev niso bile deležni posebne pozornosti, je
dolgočasno in predvidljivo parlamentarno mletje podrobno opisano; med-
Primož Krašovec, Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti, v:
Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Medijske politike v postsocializmu, Ljubljana 2009.
Poročanje o razrednih bojih v Franciji se v naslednjih dneh nadaljuje z
opisi parlamentarnega teatra – šele, ko se v zgodbo vključi tudi ta, dobi po-
ročanje obliko običajnega in popolnega političnega poročanja. Dokler so
o dogodku molčali uradni francoski politiki, so molčali tudi časopisi ozi-
roma so se omejevali na dejstveno poročanje in nekaj moralnih spekulacij.
Premik od študentskega upora k množični delavski stavki je dogodek legi-
timiral kot pravo in ustrezno politično temo, počakati je bilo treba le, da
spregovorijo pravi in ustrezni politični akterji. V Dnevniku se od 22. maja
naprej začnejo pojavljati citati govorov pomembnih francoskih politikov
in podrobni opisi dogajanja v francoski vladi in parlamentu. Gre za dva
kriterija, ki se ju drži »objektivno« poročanje o politiki (kot nečem, kar
je, za razliko od nespornih in objektivnih družbenih in naravnih dejstev,
nujno kontaminirano z ideologijo in »spolitizirano«)12 – mesto politike
sta lahko le vlada in parlament oziroma izvršna in zakonodajna veja držav-
ne oblasti in edini legitimni politični akterji so člani vlade in parlamentar-
ci (ter njihovi ustrezni ekvivalenti v socialističnih ureditvah). Diskurzivna
strategija nevtralnega poročanja o politiki je torej stroga omejitev podro-
čja politike na delovanje državnega vrha in števila posameznikov, ki lahko
legitimno govorijo o politiki na profesionalne politike, ki zasedajo mesta v
vladi ali parlamentu. Nevtralno poročanje o politiki je pravzaprav dejstve-
no poročanje o poteku političnih procesov v vladi in parlamentu določe-
ne države – ker je velik del politike tudi govorjenje, so del dejstev, o katerih
se poroča, tudi citati iz izjav in govorov uradnih politikov. Nevtralni časo-
pisi lahko »politizirajo« le skozi usta uradne državne politike – če ta mol-
či, kot se je zgodilo v Franciji v prvi polovici maja, mu ostane le naštevanje
številk in drugih empiričnih podatkov, števila aretiranih študentov in ra-
njenih policajev, števila stavkajočih delavcev in zasedenih tovarn. Šele ura-
dni politični vrh je pristojen situacijo intepretirani – in če gre, kot v našem
primeru, za konfrontacijo med političnim vrhom in političnimi subjekti
iz ljudstva, drugi lahko nastopajo le v podrejeni, sekundarni, pasivni vlogi,
kot statisti v parlamentarnem boju, v katerem vladajoča gaullistična koali-
cija predstavlja status quo, medtem ko leva parlamentarna opozicija pred-
stavlja neme delavce in študente.
Poročanje se do konca maja nadaljuje na način opisovanja dogajanja v
parlamentarnem teatru. Medtem ko zahteve, deklaracije in politične pra-
kse upornih študentov in delavcev niso bile deležni posebne pozornosti, je
dolgočasno in predvidljivo parlamentarno mletje podrobno opisano; med-
Primož Krašovec, Dvojno delo ideologije: avtonomija novinarstva in politika nevtralnosti, v:
Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Medijske politike v postsocializmu, Ljubljana 2009.
