Page 153 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 153
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
provizacij nastopijo resne analize. Začne se tudi aktivacija klasičnih indivi-
dualnih akterjev – državnih voditeljev, pomembnih funkcionarjev, vodite-
ljev strank, ministrov ter citiranje in povzemanje njihovih izjav in govorov.
Delavski upor se naslavlja na državo in govori v ekonomsko-družbenih ka-
tegorijah, kar je okvir politike, ki je domač tudi tedanjemu (in sedanjemu)
medijskemu diskurzu, ki ga je študentski upor, ki ni stopal v dialog z drža-
vo (razen posredno, preko spopadov z represivnim aparatom države) in go-
voril v nerazumljivem jeziku, nekoliko presenetil.
Ko v ospredje v časopisnem poročanju pride delavski upor, so stvari spet
na svojem mestu, razumljive in interpretabilne. Vzpostavita se dve veliki in
antagonistični skupini akterjev, francoska država oz. politični vrh in leva
opozicija, ki vključuje opozicijske stranke v parlamentu, sindikate in dela-
vsko gibanje. Poročanje o dogajanju v Franciji se razširi in postane osrednja
tema Dela in Dnevnika, a na račun študentskega gibanja, ki se na njunih
straneh pojavlja vse manj.
Evropa, zgodovina in politični subjekti
Tudi po začetku splošne stavke Dnevnik najprej še nekaj dni poroča
predvsem dejstveno. 21. maja na sedmi strani, ki je drugače namenjena ko-
mentarjem, objavljen obširnejši članek, ki prinaša le podatke o številu stav-
kajočih delavcev, metodah stavke (zasedanje tovarn, zapiranje direktorjev
v njihove pisarne) in našteva panoge, v katerih se stavka. Dodan je še opis
vpliva stavke na vsakdanje življenje v Franciji, ni pa opisov ali citatov dela-
vske politike, njihovih zahtev in razglasov. Značilna ocena politične situ-
acije je: »Političnih posledic stavke še ni mogoče oceniti. Predsednik de
Gaulle se je včeraj znova posvetoval z ministroma za socialno skrbstvo in
notranje zadeve, ki kasneje nista hotela povedati niti besedice o tem, kaj so
se pogovarjali. Iz predsedniške palače so samo sporočili, da se de Gaulle ne
namerava obrniti narodu pred 24. majem.« Politike se torej ne da razbra-
ti niti iz delavskih akcij samih – da bi izvedeli kaj o politiki moramo krot-
ko čakati pred vrati predsedniške palače in se vmes zadovoljiti s skromnim
dejstvenim poročanjem. Ponovno so edini legitimni politični akterji dr-
žavno vodstvo, predsednik, ministri in voditelji strank. Tudi delavci se v
časopisnem poročanju ne kvalificirajo kot avtonomni in legitimni politič-
ni subjekti, a njihove akcije vsaj premaknejo težišče poročanja od moralnih
premislekov k političnim (tema postane legitimna politična tema, medtem
ko poročanje o študentskem uporu tega ne obravnava kot politični dogo-
dek), a delavske množice, tako kot študentske, ostanejo neme – tisti, ki naj
bi delali zgodovino, o njej ne smejo govoriti. Za to je potrebno počakati na
nastop državnega vrha.
provizacij nastopijo resne analize. Začne se tudi aktivacija klasičnih indivi-
dualnih akterjev – državnih voditeljev, pomembnih funkcionarjev, vodite-
ljev strank, ministrov ter citiranje in povzemanje njihovih izjav in govorov.
Delavski upor se naslavlja na državo in govori v ekonomsko-družbenih ka-
tegorijah, kar je okvir politike, ki je domač tudi tedanjemu (in sedanjemu)
medijskemu diskurzu, ki ga je študentski upor, ki ni stopal v dialog z drža-
vo (razen posredno, preko spopadov z represivnim aparatom države) in go-
voril v nerazumljivem jeziku, nekoliko presenetil.
Ko v ospredje v časopisnem poročanju pride delavski upor, so stvari spet
na svojem mestu, razumljive in interpretabilne. Vzpostavita se dve veliki in
antagonistični skupini akterjev, francoska država oz. politični vrh in leva
opozicija, ki vključuje opozicijske stranke v parlamentu, sindikate in dela-
vsko gibanje. Poročanje o dogajanju v Franciji se razširi in postane osrednja
tema Dela in Dnevnika, a na račun študentskega gibanja, ki se na njunih
straneh pojavlja vse manj.
Evropa, zgodovina in politični subjekti
Tudi po začetku splošne stavke Dnevnik najprej še nekaj dni poroča
predvsem dejstveno. 21. maja na sedmi strani, ki je drugače namenjena ko-
mentarjem, objavljen obširnejši članek, ki prinaša le podatke o številu stav-
kajočih delavcev, metodah stavke (zasedanje tovarn, zapiranje direktorjev
v njihove pisarne) in našteva panoge, v katerih se stavka. Dodan je še opis
vpliva stavke na vsakdanje življenje v Franciji, ni pa opisov ali citatov dela-
vske politike, njihovih zahtev in razglasov. Značilna ocena politične situ-
acije je: »Političnih posledic stavke še ni mogoče oceniti. Predsednik de
Gaulle se je včeraj znova posvetoval z ministroma za socialno skrbstvo in
notranje zadeve, ki kasneje nista hotela povedati niti besedice o tem, kaj so
se pogovarjali. Iz predsedniške palače so samo sporočili, da se de Gaulle ne
namerava obrniti narodu pred 24. majem.« Politike se torej ne da razbra-
ti niti iz delavskih akcij samih – da bi izvedeli kaj o politiki moramo krot-
ko čakati pred vrati predsedniške palače in se vmes zadovoljiti s skromnim
dejstvenim poročanjem. Ponovno so edini legitimni politični akterji dr-
žavno vodstvo, predsednik, ministri in voditelji strank. Tudi delavci se v
časopisnem poročanju ne kvalificirajo kot avtonomni in legitimni politič-
ni subjekti, a njihove akcije vsaj premaknejo težišče poročanja od moralnih
premislekov k političnim (tema postane legitimna politična tema, medtem
ko poročanje o študentskem uporu tega ne obravnava kot politični dogo-
dek), a delavske množice, tako kot študentske, ostanejo neme – tisti, ki naj
bi delali zgodovino, o njej ne smejo govoriti. Za to je potrebno počakati na
nastop državnega vrha.
