Page 151 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 151
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
alizma in ni imel nobenih iluzij o »pravičnem« kapitalizmu ter se je tako
tudi izognil aktualni krizi. Ta delitev postane še posebej očitna, ko po-
glavitna tematika v drugi polovici maja niso več študentski protesti, tem-
več delavski boj in splošna stavka v Franciji. Prvi Delov komentar na temo
študentskih uporov (»Pariška komuna /študentov/ 68«), ki se pojavi šele
31.5. (vsa besedila na to temo prej so novice, vesti in poročila) je obenem še
zadnji članek, ki študentske proteste umešča v kontekst krize vrednost in
civilizacije ter generacijskega prepada.
Po 14.5., ki prinese prvo poročilo o začetku splošne stavke, se način po-
ročanja močno spremeni. Najprej je stavka še definirana v razmerju do štu-
dentskih protestov, kot odgovor na policijsko nasilje nad študenti (kar je
tudi dotedanja osnovna interpretacijska matrica študentskega upora), nato
pa se premakne v drugo problemsko polje, v polje razmerja med delom in
kapitalom, tj. razrednega boja. Tako že 17. maja Delo poroča o zasedbah
tovarn in zapiranjih direktorjev v pisarne z zahtevami po socialnem zava-
rovanju in višjih plačah. 20.5. je, v članku z značilnim naslovom »Uso-
dni dnevi za V. republiko«, v Delu problematika zastavljena še bolj ostro.
Članek namiguje na potencialno revolucionarno situacijo, ko morda le re-
forme ne bodo dovolj (»zastavlja se vprašanje, ali bo sedanja kriza dobila
samo svojo socialno profesionalno rešitev, ali tudi politično«), zgodovin-
sko umesti situacijo kot prvi večji povojni delavski upor v Zahodni Evropi,
kar maje vero v povojno kapitalistično socialno državo (»vsekakor takega
stanja glede delavskih akcij v Franciji še ni bilo od leta 1936 dalje, ko je pri-
šla na oblast vlada ljudske fronte Leona Bluna«), poudarja odločnost, šte-
vilčnost in organiziranost delavcev (»delavci so zasedli glavne točke v go-
spodarstvu, prometu in komunikaciji ter postavili vlado pred hudo pre-
izkušnjo«, »očitno je, da se milijoni delavcev tokrat ne bodo zadovoljili
z minimalnimi materialnimi ugodnostmi in z obljubami delodajalcev, ki
jim ne verjame nihče več«).10
Šele z delavsko zahtevo po spremembi načina produkcije – oziroma s po-
tencialnostjo te spremembe, ki se zarisuje v radikalnosti in množičnosti
delavskih akcij, čeprav zahteva po revoluciji s strani delavcev ni izrečena, je
pa, po drugi strani, očitna iz simbolov (rdeče zastave, slike Maa in Cheja)
in retorike študentov –, tudi politika študentov dobi svoj smisel. Iz nasle-
dnjega nekoliko daljšega citata je razvidna dialektika med delavsko in štu-
dentsko politiko (študenti so prvi, ki zahtevajo revolucijo, a šele z množič-
nim delavskim gibanjem ta dejansko postane mogoča, tako da šele splo-
šna stavka postavi študente v antikapitalistični kontekst in omogoči Delu,
Delo, 20. 5., 1.
alizma in ni imel nobenih iluzij o »pravičnem« kapitalizmu ter se je tako
tudi izognil aktualni krizi. Ta delitev postane še posebej očitna, ko po-
glavitna tematika v drugi polovici maja niso več študentski protesti, tem-
več delavski boj in splošna stavka v Franciji. Prvi Delov komentar na temo
študentskih uporov (»Pariška komuna /študentov/ 68«), ki se pojavi šele
31.5. (vsa besedila na to temo prej so novice, vesti in poročila) je obenem še
zadnji članek, ki študentske proteste umešča v kontekst krize vrednost in
civilizacije ter generacijskega prepada.
Po 14.5., ki prinese prvo poročilo o začetku splošne stavke, se način po-
ročanja močno spremeni. Najprej je stavka še definirana v razmerju do štu-
dentskih protestov, kot odgovor na policijsko nasilje nad študenti (kar je
tudi dotedanja osnovna interpretacijska matrica študentskega upora), nato
pa se premakne v drugo problemsko polje, v polje razmerja med delom in
kapitalom, tj. razrednega boja. Tako že 17. maja Delo poroča o zasedbah
tovarn in zapiranjih direktorjev v pisarne z zahtevami po socialnem zava-
rovanju in višjih plačah. 20.5. je, v članku z značilnim naslovom »Uso-
dni dnevi za V. republiko«, v Delu problematika zastavljena še bolj ostro.
Članek namiguje na potencialno revolucionarno situacijo, ko morda le re-
forme ne bodo dovolj (»zastavlja se vprašanje, ali bo sedanja kriza dobila
samo svojo socialno profesionalno rešitev, ali tudi politično«), zgodovin-
sko umesti situacijo kot prvi večji povojni delavski upor v Zahodni Evropi,
kar maje vero v povojno kapitalistično socialno državo (»vsekakor takega
stanja glede delavskih akcij v Franciji še ni bilo od leta 1936 dalje, ko je pri-
šla na oblast vlada ljudske fronte Leona Bluna«), poudarja odločnost, šte-
vilčnost in organiziranost delavcev (»delavci so zasedli glavne točke v go-
spodarstvu, prometu in komunikaciji ter postavili vlado pred hudo pre-
izkušnjo«, »očitno je, da se milijoni delavcev tokrat ne bodo zadovoljili
z minimalnimi materialnimi ugodnostmi in z obljubami delodajalcev, ki
jim ne verjame nihče več«).10
Šele z delavsko zahtevo po spremembi načina produkcije – oziroma s po-
tencialnostjo te spremembe, ki se zarisuje v radikalnosti in množičnosti
delavskih akcij, čeprav zahteva po revoluciji s strani delavcev ni izrečena, je
pa, po drugi strani, očitna iz simbolov (rdeče zastave, slike Maa in Cheja)
in retorike študentov –, tudi politika študentov dobi svoj smisel. Iz nasle-
dnjega nekoliko daljšega citata je razvidna dialektika med delavsko in štu-
dentsko politiko (študenti so prvi, ki zahtevajo revolucijo, a šele z množič-
nim delavskim gibanjem ta dejansko postane mogoča, tako da šele splo-
šna stavka postavi študente v antikapitalistični kontekst in omogoči Delu,
Delo, 20. 5., 1.
