Page 152 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 152
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
da jih preneha obravnavati kot pasivne žrtve policijskega nasilja ali naivne
oznanjevalce krize smisla, vrednot ali civilizacije, temveč kot aktiven poli-
tični subjekt):
V Franciji je že slišati napovedi o usmeritvi francoske družbe v povsem novo
smer. Odpor študentov proti kapitalističnemu sistemu je zajel široke družbene
plasti. Odločenost delavskega razreda, da bo na miren način ali drugače prevzel
svojo usodo v lastne roke, je prav tako deležna čedalje širše podpore pri raznih
slojih prebivalstva. Značilno je, da so podudniki te smeri mladi ljudje – študen-
tom in srednješolcem so se pridružili mladi delavci in kmetje. Protagonisti nove-
ga časa že začenjajo poudarjati nujnost neposredne demokracije in samouprav-
ljanja.11
Klasičen socialistični ideološki horizont predvideva krizo, do katere
bodo pripeljala notranja protislovja v kapitalističnem produkcijskem na-
činu in v katerem bodo glavno zgodovinsko vlogo prevzeli delavci ter izve-
dli komunistično revolucijo. Zato je bil začetek krize in upora, do začetka
splošne stavke, za jugoslovanske medije neintelegibilen in so o njem lahko
poročali le na način krize vrednot, smisla in civilizacije ali strogo dejstve-
no, kot o spopadu med študenti in policijo. Delavske akcije tako obenem
naredijo zgodovinsko situacijo razumljivo (»Aha! Gre za strukturno kri-
zo kapitalizma!«) in legitimizirajo družbene boje, ki znotraj nje potekajo
(študentski boj kot nekoliko prezgoden in še ne popolnoma ozaveščen an-
tikapitalistični upor, ki mu da vsebino in legitimnost šele povezava z de-
lavskim bojem). Za izvedbo te operacije je seveda nujno zamolčati hkra-
tne študentske boje v socialističnih državah (posebej v Jugoslaviji) ali pa
jih obravnavati kot eksotično posebnost (študentski protesti na Poljskem).
20. maja, ko stavkajo in zasedajo tovarne že milijoni francoskih delav-
cev, postane delavski upor glavna tema prvih strani tako Dela kot Dnev-
nika. Študentski upor prej nikoli ni dominiral na prvih straneh, le v do-
meni fotografij, ki so prikazovale spektakularno policijsko nasilje. Z dela-
vskim uporom je drugače, o njem se, za razliko od študentskega upora, po-
roča vsak dan na vrhu prvih strani – kar je ravno nasprotno od današnje
zgodovinopisne in popularno-kulturne obravnave maja ’68, v katerih so v
ospredju študentski nemiri in se na delavsko razsežnost dogajanja pozablja
– in članki so veliko daljši in izčrpnejši kot prej. Nova struktura politične
situacije omogoči jugoslovanskim časopisom da le-to interpretirajo v starih
okvirih in s svojim običajnim političnim konceptualnim aparatom. Name-
sto prejšnjega skromnega dejstvenega poročanja in nekoliko zmedenih im-
N. m.
da jih preneha obravnavati kot pasivne žrtve policijskega nasilja ali naivne
oznanjevalce krize smisla, vrednot ali civilizacije, temveč kot aktiven poli-
tični subjekt):
V Franciji je že slišati napovedi o usmeritvi francoske družbe v povsem novo
smer. Odpor študentov proti kapitalističnemu sistemu je zajel široke družbene
plasti. Odločenost delavskega razreda, da bo na miren način ali drugače prevzel
svojo usodo v lastne roke, je prav tako deležna čedalje širše podpore pri raznih
slojih prebivalstva. Značilno je, da so podudniki te smeri mladi ljudje – študen-
tom in srednješolcem so se pridružili mladi delavci in kmetje. Protagonisti nove-
ga časa že začenjajo poudarjati nujnost neposredne demokracije in samouprav-
ljanja.11
Klasičen socialistični ideološki horizont predvideva krizo, do katere
bodo pripeljala notranja protislovja v kapitalističnem produkcijskem na-
činu in v katerem bodo glavno zgodovinsko vlogo prevzeli delavci ter izve-
dli komunistično revolucijo. Zato je bil začetek krize in upora, do začetka
splošne stavke, za jugoslovanske medije neintelegibilen in so o njem lahko
poročali le na način krize vrednot, smisla in civilizacije ali strogo dejstve-
no, kot o spopadu med študenti in policijo. Delavske akcije tako obenem
naredijo zgodovinsko situacijo razumljivo (»Aha! Gre za strukturno kri-
zo kapitalizma!«) in legitimizirajo družbene boje, ki znotraj nje potekajo
(študentski boj kot nekoliko prezgoden in še ne popolnoma ozaveščen an-
tikapitalistični upor, ki mu da vsebino in legitimnost šele povezava z de-
lavskim bojem). Za izvedbo te operacije je seveda nujno zamolčati hkra-
tne študentske boje v socialističnih državah (posebej v Jugoslaviji) ali pa
jih obravnavati kot eksotično posebnost (študentski protesti na Poljskem).
20. maja, ko stavkajo in zasedajo tovarne že milijoni francoskih delav-
cev, postane delavski upor glavna tema prvih strani tako Dela kot Dnev-
nika. Študentski upor prej nikoli ni dominiral na prvih straneh, le v do-
meni fotografij, ki so prikazovale spektakularno policijsko nasilje. Z dela-
vskim uporom je drugače, o njem se, za razliko od študentskega upora, po-
roča vsak dan na vrhu prvih strani – kar je ravno nasprotno od današnje
zgodovinopisne in popularno-kulturne obravnave maja ’68, v katerih so v
ospredju študentski nemiri in se na delavsko razsežnost dogajanja pozablja
– in članki so veliko daljši in izčrpnejši kot prej. Nova struktura politične
situacije omogoči jugoslovanskim časopisom da le-to interpretirajo v starih
okvirih in s svojim običajnim političnim konceptualnim aparatom. Name-
sto prejšnjega skromnega dejstvenega poročanja in nekoliko zmedenih im-
N. m.
