Page 150 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 150
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
nik Jugoslavije kljub različnim pogledom na ekonomska vprašanja. Boj za
miroljubno koeksistenco in demokracijo suspendira problematizacijo za-
hodnega kapitalizma – vse do začetka splošne stavke v Franciji.
Kriza povojne evropske ureditve
Poročila Dela in Dnevnika o študentskem uporu v Franciji dogodek zelo
hitro internacionalizirajo. Že 8. 5. je v Delu natisnjen članek, v katerem je
omenjeno, da so se s francoskimi študenti solidarizirali belgijski in nemški.
V kasnejših, zgoraj navedenih, komentarjih v Dnevniku je poudarjen glo-
balen značaj študentskega upora (omenjajo se študentske demonstracije v
Zahodni Nemčiji, na Švedskem, v Zda, pa tudi v Španiji, Alžiriji, Egiptu,
Tuniziji in na Poljskem). Znotraj tega umeščanja študentskih protestov v
globalni kontekst je pomemben moment poudarjanje »zahodnosti« pro-
testa, denimo »zanimivo je, da je študentskih demonstracij prišlo v naj-
bolj razvitih deželah Zahoda«, kar predpostavlja določeno distanco tako
do študentskih protestov (še posebej če upoštevamo, da v Delu in Dnevni-
ku v maju ’68 ni poročil o hkratnih študentskih akcijah in gibanju v Jugo-
slaviji) kot do Zahoda samega – kot da bi bili tako študentski upor, kot kri-
za, ki ga je sprožila, stvar izključno Zahoda (skupaj z nekaterimi eksotični-
mi arabskimi državami in – »celo«, kot začudeno piše v članku – Poljsko,
a so te eksotične države v poročanju marginalno zastopane, oziroma zgolj
površno omenjene).
Način poročanja torej izvzema Jugoslavijo (in celoten socialistični,
Vzhodni del Evrope) iz obravnave problematike – študentski upor je stvar
Zahoda. Delitev na Zahod in Vzhod je v tem momentu pomembnejša od
skupne kategorije Evrope in Vzhod je (kar je danes nezamisljivo) upora-
bljan afirmativno v razmerju do Zahoda, pretresenega od krize in uporov.
Če so bili študentski upori prva velika problematizacija povojne evrop-
ske ureditve – oziroma, kot piše Dnevnik, je bilo povojno obdobje »ob-
dobje, ko je mladina še verjela v državo pravičnosti, v šolo za vse, v Združe-
no Evropo«, nato pa »se je polagoma izkazalo, da je vse to le neuresničlji-
va utvara«9 – se Jugoslavija oziroma »Vzhod« v poročanju o študentskih
uporih izvzema tako iz tega procesa deziluzionizacije kot iz krize, ki je pri-
peljala do rušenja iluzij in družbenih nemirov. Gre torej za razcep znotraj
Evrope na Zahod, ki je verjel da je mogoče razredna protislovja ukrotiti in
umiriti znotraj kapitalistične družbene ureditve z določenimi reformami
in koncesijami delavskemu razredu, a mu to ni uspelo in zato sedaj doživlja
krizo in socialne pretrese, ter na Vzhod, ki je krenil po pravilni poti soci-
Dnevnik, 12. 5., 22.
nik Jugoslavije kljub različnim pogledom na ekonomska vprašanja. Boj za
miroljubno koeksistenco in demokracijo suspendira problematizacijo za-
hodnega kapitalizma – vse do začetka splošne stavke v Franciji.
Kriza povojne evropske ureditve
Poročila Dela in Dnevnika o študentskem uporu v Franciji dogodek zelo
hitro internacionalizirajo. Že 8. 5. je v Delu natisnjen članek, v katerem je
omenjeno, da so se s francoskimi študenti solidarizirali belgijski in nemški.
V kasnejših, zgoraj navedenih, komentarjih v Dnevniku je poudarjen glo-
balen značaj študentskega upora (omenjajo se študentske demonstracije v
Zahodni Nemčiji, na Švedskem, v Zda, pa tudi v Španiji, Alžiriji, Egiptu,
Tuniziji in na Poljskem). Znotraj tega umeščanja študentskih protestov v
globalni kontekst je pomemben moment poudarjanje »zahodnosti« pro-
testa, denimo »zanimivo je, da je študentskih demonstracij prišlo v naj-
bolj razvitih deželah Zahoda«, kar predpostavlja določeno distanco tako
do študentskih protestov (še posebej če upoštevamo, da v Delu in Dnevni-
ku v maju ’68 ni poročil o hkratnih študentskih akcijah in gibanju v Jugo-
slaviji) kot do Zahoda samega – kot da bi bili tako študentski upor, kot kri-
za, ki ga je sprožila, stvar izključno Zahoda (skupaj z nekaterimi eksotični-
mi arabskimi državami in – »celo«, kot začudeno piše v članku – Poljsko,
a so te eksotične države v poročanju marginalno zastopane, oziroma zgolj
površno omenjene).
Način poročanja torej izvzema Jugoslavijo (in celoten socialistični,
Vzhodni del Evrope) iz obravnave problematike – študentski upor je stvar
Zahoda. Delitev na Zahod in Vzhod je v tem momentu pomembnejša od
skupne kategorije Evrope in Vzhod je (kar je danes nezamisljivo) upora-
bljan afirmativno v razmerju do Zahoda, pretresenega od krize in uporov.
Če so bili študentski upori prva velika problematizacija povojne evrop-
ske ureditve – oziroma, kot piše Dnevnik, je bilo povojno obdobje »ob-
dobje, ko je mladina še verjela v državo pravičnosti, v šolo za vse, v Združe-
no Evropo«, nato pa »se je polagoma izkazalo, da je vse to le neuresničlji-
va utvara«9 – se Jugoslavija oziroma »Vzhod« v poročanju o študentskih
uporih izvzema tako iz tega procesa deziluzionizacije kot iz krize, ki je pri-
peljala do rušenja iluzij in družbenih nemirov. Gre torej za razcep znotraj
Evrope na Zahod, ki je verjel da je mogoče razredna protislovja ukrotiti in
umiriti znotraj kapitalistične družbene ureditve z določenimi reformami
in koncesijami delavskemu razredu, a mu to ni uspelo in zato sedaj doživlja
krizo in socialne pretrese, ter na Vzhod, ki je krenil po pravilni poti soci-
Dnevnik, 12. 5., 22.
