Page 149 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 149
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
izmed njih je opremljena z napisom »divjaštvo pariške policije«).8 Edina
politična gesta Dela je obsojanje nasilja policije, medtem ko se eksplicitne
in reflektirane politične opredelitve do dogajanja vzdrži. Tako so članki v
Delu v prvi polovici maja precej kratki (a podatkovno bogati) in poroča-
nje o študentskih protestih tudi prostorsko ne dominira. Poročila in ve-
sti o njih so sicer vedno na prvi strani, a v prvi polovici maja ne vsak dan
(le kadar se poroča o večjih izbruhih nasilja in pouličnih spopadih, druga-
če niso newsworthy) in ne kot glavna novica dneva (to mesto si delijo s po-
ročili o poteku vietnamske vojne in mirovnih pogajanjih med ZDA in Vi-
etnamom, ki istočasno potekajo v Parizu). Gre torej za solidarnost s pari-
škimi študenti proti policijskemu nasilju, ki je predstavljeno kot absolutno
nesprejemljivo, in ne za solidarnost z njihovimi političnimi cilji in metoda-
mi (ki so Delu, tako kot Dnevniku, precej skrivnostni). Gre torej za kritiko
policijske represije svobodnega političnega delovanja kot antidemokratič-
ne, medtem ko demokratični eksperimenti in inovacije uporniških študen-
tov niso posebej tematizirani. Tako v Delu kot v Dnevniku denimo ni ci-
tatov iz govorov študentskih voditeljev ali iz programskih tekstov uporni-
ških študentov, kar je drugače ustaljena praksa pri poročanju o prelomnih
političnih dogodkov (to je posebej očitno na primeru časopisnega poro-
čanja o okupaciji Češkoslovaške, ki vsebuje ogromno citatov Tita, Dubč-
ka in drugih pomembnih politikov ter deklaracij, izjav in drugih politič-
nih tekstov). Daniel Cohn-Bendit in Rudi Dutschke se pojavita le kot pa-
sivna akterja, kot žrtvi političnega preganjanja in diskreditacije ali prepo-
vedi vstopa v Francijo.
Obenem pa je policijsko nasilje edino, kar so jugoslovanski časopisi, vsaj
v tej prvi fazi dogajanja, v fazi študentskega upora, v francoski oziroma za-
hodni družbi pripravljeni kritizirati – kot piše v zgoraj omenjenem komen-
tarju, je visok standard že dosežen, torej vsebina študentskega upora osta-
ja uganka. To pomeni tiho pristajanje tudi na kapitalizem, če ta le vsebuje
demokratično ureditev, visok standard in socialne pravice – predmet kriti-
ke je le nedemokratičen »eksces« te ureditve, policijsko nasilje nad svobo-
do izražanja in svobodo političnega delovanja. Kot bomo pokazali kasne-
je, v analizi poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslovaške,
gre za povojno evropsko ureditev, ki temelji na skupnem antifašističnem
boju ter miru, ki ga je nasledil. V tej zgodovinski situaciji, kjer so glavna
grožnja povojnemu evropskemu miru imperialistične težnje Sovjetske zve-
ze, je vrednota demokracije pri pisanju o evropskih zadevah pomembnejša
od vrednote socializma (v pomenu ekonomske ureditve) in Zahod zavez-
Delo, 12. 5., 1.
izmed njih je opremljena z napisom »divjaštvo pariške policije«).8 Edina
politična gesta Dela je obsojanje nasilja policije, medtem ko se eksplicitne
in reflektirane politične opredelitve do dogajanja vzdrži. Tako so članki v
Delu v prvi polovici maja precej kratki (a podatkovno bogati) in poroča-
nje o študentskih protestih tudi prostorsko ne dominira. Poročila in ve-
sti o njih so sicer vedno na prvi strani, a v prvi polovici maja ne vsak dan
(le kadar se poroča o večjih izbruhih nasilja in pouličnih spopadih, druga-
če niso newsworthy) in ne kot glavna novica dneva (to mesto si delijo s po-
ročili o poteku vietnamske vojne in mirovnih pogajanjih med ZDA in Vi-
etnamom, ki istočasno potekajo v Parizu). Gre torej za solidarnost s pari-
škimi študenti proti policijskemu nasilju, ki je predstavljeno kot absolutno
nesprejemljivo, in ne za solidarnost z njihovimi političnimi cilji in metoda-
mi (ki so Delu, tako kot Dnevniku, precej skrivnostni). Gre torej za kritiko
policijske represije svobodnega političnega delovanja kot antidemokratič-
ne, medtem ko demokratični eksperimenti in inovacije uporniških študen-
tov niso posebej tematizirani. Tako v Delu kot v Dnevniku denimo ni ci-
tatov iz govorov študentskih voditeljev ali iz programskih tekstov uporni-
ških študentov, kar je drugače ustaljena praksa pri poročanju o prelomnih
političnih dogodkov (to je posebej očitno na primeru časopisnega poro-
čanja o okupaciji Češkoslovaške, ki vsebuje ogromno citatov Tita, Dubč-
ka in drugih pomembnih politikov ter deklaracij, izjav in drugih politič-
nih tekstov). Daniel Cohn-Bendit in Rudi Dutschke se pojavita le kot pa-
sivna akterja, kot žrtvi političnega preganjanja in diskreditacije ali prepo-
vedi vstopa v Francijo.
Obenem pa je policijsko nasilje edino, kar so jugoslovanski časopisi, vsaj
v tej prvi fazi dogajanja, v fazi študentskega upora, v francoski oziroma za-
hodni družbi pripravljeni kritizirati – kot piše v zgoraj omenjenem komen-
tarju, je visok standard že dosežen, torej vsebina študentskega upora osta-
ja uganka. To pomeni tiho pristajanje tudi na kapitalizem, če ta le vsebuje
demokratično ureditev, visok standard in socialne pravice – predmet kriti-
ke je le nedemokratičen »eksces« te ureditve, policijsko nasilje nad svobo-
do izražanja in svobodo političnega delovanja. Kot bomo pokazali kasne-
je, v analizi poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslovaške,
gre za povojno evropsko ureditev, ki temelji na skupnem antifašističnem
boju ter miru, ki ga je nasledil. V tej zgodovinski situaciji, kjer so glavna
grožnja povojnemu evropskemu miru imperialistične težnje Sovjetske zve-
ze, je vrednota demokracije pri pisanju o evropskih zadevah pomembnejša
od vrednote socializma (v pomenu ekonomske ureditve) in Zahod zavez-
Delo, 12. 5., 1.
