Page 148 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 148
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Poudarek je torej na vrednotah materialnega standarda, blagostanja in so-
cialnih pravic, zato študentski upor, vsaj na prvi pogled, izgleda nerazu-
mljiv. To je tudi razlog za pozno refleksijo, saj s postrevolucionarne sociali-
stične perspektive, kjer je (v Jugoslaviji kot delu polperiferije svetovnega ka-
pitalističnega sistema)6 boj potekal predvsem za nacionalno osvoboditev,
državno suverenost ter socialne pravice kot pogoje za postopen družbeni
napredek in razvoj. Prvi poskus refleksije v Dnevniku ostane pri vpraša-
nju zakaj revolucionarne metode, kot je pouličen boj, če so revolucionarni
cilji, vsaj kot jih razume jugoslovanski tisk tistega časa, že uresničeni? Šele
v zadnjem stavku komentator tvega odgovor: »Mladina je objekt te druž-
be, ne pa subjekt, ki soodloča,« torej je problematika zastavljena kot vpra-
šanje demokratične participacije. Naslednji komentar, 12. 5., se ukvarja s
študentskimi protesti v Italiji. Tu je politična vsebina študentskih bojev že
nekoliko natančneje artikulirana – po skromnih začetnih zahtevah po re-
formah sistema štipendij ali po prenovi študentskih domov vse bolj prihaja
v ospredje zavračanje skorumpirane in samozadostne predstavniške demo-
kracije in iskanje novih form demokratične politike. Tretji poskus refleksi-
je, 15. 5., prepozna novost in invencijo politike študentskih uporov, ki se ne
ozira več na stare politične forme in kategorije ter poudarja globalen značaj
študentskega gibanja, povezan z naraščanjem števila študentov po svetu in
njihovo vse vidnejšo družbeno vlogo. Obenem pa poda pokroviteljsko kri-
tiko politične artikuliranosti uporniških študentov: »Protest mlade gene-
racije gre iz srca in iz globin duše. Ta protest še ni kanaliziran, nima svoje-
ga programa, niti svojega imena«7 – tu bi lahko ugovarjali, da je težava prej
v tem, da je novost »programa« uporniških študentov nevidna s perspek-
tive klasičnih socialističnih političnih idej in programov –, a poudari no-
vost, prelomnost tega »pojava«. Dnevnik tako eksplicira in celo reflektira
svojo zagato pri obravnavanju študentskih protestov – prepozna jih kot ne-
kaj radikalno novega, a ni pripravljen svojega političnega konceptualnega
aparata prilagoditi tej novosti ter lahko tako le prepozna, da se politike teh
protestov ne da zgrabiti z obstoječimi političnimi koncepti, in se zadovolji
z moralno refleksijo kot substitutom za politično.
Delo ne gre tako daleč in, vse do zadnjega dne maja ’68, ostane pri stro-
go dejstvenem tipu poročanja, ki omenjene zagate sploh ne eksplicira. Tako
se poročanje Dela vrti izključno okrog empiričnega povzemanja bojev med
študenti in policijo, skupaj z velikimi fotografijami policijskega nasilja (ena
Giovanni Arrighi, Semiperipheral Development: The Politics of Southern Europe in the Twen-
tieth Century, London 1985.
Dnevnik, 15. 5., 7.
Poudarek je torej na vrednotah materialnega standarda, blagostanja in so-
cialnih pravic, zato študentski upor, vsaj na prvi pogled, izgleda nerazu-
mljiv. To je tudi razlog za pozno refleksijo, saj s postrevolucionarne sociali-
stične perspektive, kjer je (v Jugoslaviji kot delu polperiferije svetovnega ka-
pitalističnega sistema)6 boj potekal predvsem za nacionalno osvoboditev,
državno suverenost ter socialne pravice kot pogoje za postopen družbeni
napredek in razvoj. Prvi poskus refleksije v Dnevniku ostane pri vpraša-
nju zakaj revolucionarne metode, kot je pouličen boj, če so revolucionarni
cilji, vsaj kot jih razume jugoslovanski tisk tistega časa, že uresničeni? Šele
v zadnjem stavku komentator tvega odgovor: »Mladina je objekt te druž-
be, ne pa subjekt, ki soodloča,« torej je problematika zastavljena kot vpra-
šanje demokratične participacije. Naslednji komentar, 12. 5., se ukvarja s
študentskimi protesti v Italiji. Tu je politična vsebina študentskih bojev že
nekoliko natančneje artikulirana – po skromnih začetnih zahtevah po re-
formah sistema štipendij ali po prenovi študentskih domov vse bolj prihaja
v ospredje zavračanje skorumpirane in samozadostne predstavniške demo-
kracije in iskanje novih form demokratične politike. Tretji poskus refleksi-
je, 15. 5., prepozna novost in invencijo politike študentskih uporov, ki se ne
ozira več na stare politične forme in kategorije ter poudarja globalen značaj
študentskega gibanja, povezan z naraščanjem števila študentov po svetu in
njihovo vse vidnejšo družbeno vlogo. Obenem pa poda pokroviteljsko kri-
tiko politične artikuliranosti uporniških študentov: »Protest mlade gene-
racije gre iz srca in iz globin duše. Ta protest še ni kanaliziran, nima svoje-
ga programa, niti svojega imena«7 – tu bi lahko ugovarjali, da je težava prej
v tem, da je novost »programa« uporniških študentov nevidna s perspek-
tive klasičnih socialističnih političnih idej in programov –, a poudari no-
vost, prelomnost tega »pojava«. Dnevnik tako eksplicira in celo reflektira
svojo zagato pri obravnavanju študentskih protestov – prepozna jih kot ne-
kaj radikalno novega, a ni pripravljen svojega političnega konceptualnega
aparata prilagoditi tej novosti ter lahko tako le prepozna, da se politike teh
protestov ne da zgrabiti z obstoječimi političnimi koncepti, in se zadovolji
z moralno refleksijo kot substitutom za politično.
Delo ne gre tako daleč in, vse do zadnjega dne maja ’68, ostane pri stro-
go dejstvenem tipu poročanja, ki omenjene zagate sploh ne eksplicira. Tako
se poročanje Dela vrti izključno okrog empiričnega povzemanja bojev med
študenti in policijo, skupaj z velikimi fotografijami policijskega nasilja (ena
Giovanni Arrighi, Semiperipheral Development: The Politics of Southern Europe in the Twen-
tieth Century, London 1985.
Dnevnik, 15. 5., 7.
