Page 147 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 147
’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda
Kriza evropske civilizacije med študentskim uporom in
generalno stavko (Evropa v poročanju Dela in Dnevnika
o razrednih bojih v Parizu maja 1968)
Kaj hoče današnja mladina?
Poročanje o študentskem uporu v Parizu se v Dnevniku začne 4., v Delu
pa 5. maja 1968. Dnevnik začne s poročilom o demonstracijah v Latin-
ski četrti, Delo pa s poročilom o zaprtju Sorbonne. Medtem ko je poroči-
lo Dnevnika precej skopo in navede le nekaj najosnovnejšh dejstev, Delo že
v prvem poročilu precizira osnovne tematike in akterje, ki prevladujejo tudi
v naslednjih nekaj dneh poročanja. Glavna akterja v Delovem poročilu sta
študenti in policija in celotno dogajanje je, vsaj na začetku poročanja, struk-
turirano okrog te opozicije. V članku se kar trikrat ponovi sintagma »sr-
dit spopad«, študentske akcije so označene kot »nemiri«, ravnanje polici-
je pa kot »surovo«. Poudarjeno je, da hočejo s policijskim nasiljem »obla-
sti onemogočiti delovanje levo usmerjene študentske mladine«.4 To je prvi,
zadržan in previden, poskus artikulacije politične in socialne problematike.
Vse do 20. maja se v Delu poročanje osredotoča na opozicijo med dve-
ma glavnima družbenima akterjema, študenti in policijo in na temo nasi-
lja (spopadov, bojev, aretacij, smrti) – še posebej je ta načn način poroča-
nja prevladujoč do 14. maja, do začetka splošne stavke v Franciji. Podobno
je v Dnevniku, le da so tu v ospredju še nekateri simboli, ki označujejo re-
volucionarnost študentov (barikade) in je policijsko nasilje še bolj eksplici-
tno obsojeno (s pridevniki kot je »brutalnost«) – Delo je namreč nekoli-
ko bolj zadržano in se v obsodbi policijskega nasilja bolj zanaša na empirič-
ne podatke, na številke in dejstven tip poročanja. Dnevnik v nekaj člankih
med 9. in 15. majem poda refleksijo študentskega upora in policijskega na-
silja, potem pa 20. maja, nekaj dni kasneje kot v Delu, v ospredje pride splo-
šna stavka ter delavsko-socialna problematika. Ker v Delu ni posebej izra-
žene refleksije študentskih uporov in prevladuje zadržano, dejstveno poro-
čanje in posredno obsojanje policijskega nasilja (z uvajanjem akterjev kot
so »ogorčena javnost«, »kritičen francoski tisk« ipd.) brez jasno in nepo-
sredno opredeljenih političnih stališč ali podpore, se bomo pri analizi poli-
tičnih pogledov jugoslovanskih časopisov na študentski upor v Parizu maja
’68 opirali na omenjenih nekaj komentarjev iz Dnevnika.
Osnovno vprašanje je »kaj hoče mlada generacija?« – glede na to, da so
»cilji, za katere so se nekdaj borili na barikadah in umirali, večinoma že
uresničeni« in da je »standard višji, kot so ga imele prejšnje generacije.«5
Delo, 5. 5., 1.
Dnevnik, 9. 5., 7.
Kriza evropske civilizacije med študentskim uporom in
generalno stavko (Evropa v poročanju Dela in Dnevnika
o razrednih bojih v Parizu maja 1968)
Kaj hoče današnja mladina?
Poročanje o študentskem uporu v Parizu se v Dnevniku začne 4., v Delu
pa 5. maja 1968. Dnevnik začne s poročilom o demonstracijah v Latin-
ski četrti, Delo pa s poročilom o zaprtju Sorbonne. Medtem ko je poroči-
lo Dnevnika precej skopo in navede le nekaj najosnovnejšh dejstev, Delo že
v prvem poročilu precizira osnovne tematike in akterje, ki prevladujejo tudi
v naslednjih nekaj dneh poročanja. Glavna akterja v Delovem poročilu sta
študenti in policija in celotno dogajanje je, vsaj na začetku poročanja, struk-
turirano okrog te opozicije. V članku se kar trikrat ponovi sintagma »sr-
dit spopad«, študentske akcije so označene kot »nemiri«, ravnanje polici-
je pa kot »surovo«. Poudarjeno je, da hočejo s policijskim nasiljem »obla-
sti onemogočiti delovanje levo usmerjene študentske mladine«.4 To je prvi,
zadržan in previden, poskus artikulacije politične in socialne problematike.
Vse do 20. maja se v Delu poročanje osredotoča na opozicijo med dve-
ma glavnima družbenima akterjema, študenti in policijo in na temo nasi-
lja (spopadov, bojev, aretacij, smrti) – še posebej je ta načn način poroča-
nja prevladujoč do 14. maja, do začetka splošne stavke v Franciji. Podobno
je v Dnevniku, le da so tu v ospredju še nekateri simboli, ki označujejo re-
volucionarnost študentov (barikade) in je policijsko nasilje še bolj eksplici-
tno obsojeno (s pridevniki kot je »brutalnost«) – Delo je namreč nekoli-
ko bolj zadržano in se v obsodbi policijskega nasilja bolj zanaša na empirič-
ne podatke, na številke in dejstven tip poročanja. Dnevnik v nekaj člankih
med 9. in 15. majem poda refleksijo študentskega upora in policijskega na-
silja, potem pa 20. maja, nekaj dni kasneje kot v Delu, v ospredje pride splo-
šna stavka ter delavsko-socialna problematika. Ker v Delu ni posebej izra-
žene refleksije študentskih uporov in prevladuje zadržano, dejstveno poro-
čanje in posredno obsojanje policijskega nasilja (z uvajanjem akterjev kot
so »ogorčena javnost«, »kritičen francoski tisk« ipd.) brez jasno in nepo-
sredno opredeljenih političnih stališč ali podpore, se bomo pri analizi poli-
tičnih pogledov jugoslovanskih časopisov na študentski upor v Parizu maja
’68 opirali na omenjenih nekaj komentarjev iz Dnevnika.
Osnovno vprašanje je »kaj hoče mlada generacija?« – glede na to, da so
»cilji, za katere so se nekdaj borili na barikadah in umirali, večinoma že
uresničeni« in da je »standard višji, kot so ga imele prejšnje generacije.«5
Delo, 5. 5., 1.
Dnevnik, 9. 5., 7.
