Page 146 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 146
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
kurza časopisnega poročanja,1 se je leto ’68 pokazalo kot posebej pomemb-
na in prelomna letnica. ’68 označuje sredino med jugoslovansko prekini-
tvijo s sovjetskim modelom socializma leta ‚48 in njegovim propadom ‚89,
in če je bil leta ‚48 Titov ne Stalinu še drzna poteza, s katero je Jugoslavi-
ja tvegala mednarodno izolacijo in marginalizacijo (preveč socialistična za
Zahod, preveč zahodna za Vzhod Evrope), je bila leta ’68 – v času največjih
uporov tako proti kapitalizmu v zahodni kot proti državnemu socializmu
v vzhodni Evropi – jugoslovanska pot v socializem, ki je (vsaj deklarativno)
temeljila na socialistični demokraciji in delavskem samoupravljanju, dejan-
ska alternativa težavam in socialnim nemirom, s katerimi sta se srečevala
tako zahodni kot vzhodni blok. Bila je alternativa2 tako nasilju pariške po-
licije in aroganci gaullističnega režima kot nasilju intervencijskih čet Var-
šavskega pakta in birokratskemu avtizmu sovjetskega režima v prelomni
zgodovinski situaciji – ko se je zaradi padanja stopnje profita končala zlata
doba kapitalistične (keynesianske) socialne države in začela socialna ago-
nija, ki je v Evropi trajala do poraza delavskega gibanja in vzpona thatche-
rizma v začetku osemdesetih, obenem pa se je začel krhati tudi državni so-
cializem sovjetskega tipa, ki pa je zdržal nekoliko let več kot zahodna so-
cialna država).3
V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako je bil zamišljen ta alternativni, de-
mokratični socializem in iz kakšnega koncepta Evrope je izhajal, na dveh
primerih, ko sta režima na vstaje in iskanje poti v demokratični socializem
odgovorila z nasiljem, v Parizu maja in v Pragi avgusta ’68. Na koncu se de-
mokratični socializem kot alternativa v Evropi ni uveljavil, zlom tako so-
cialnega kapitalizma kot državnega socializma je nadomestil neoliberalni
model – a morda lahko za nas danes, v času zatona neoliberalnega modela,
ko lahko ta ohranja svojo vladavino le še s čedalje bolj odkritim nasiljem,
poskusi iskanja demokratičnega socializma izpred štiridesetih let predsta-
vljajo naš informbiro, prve negotove, še v besede in podobe preteklosti za-
zrte korake proti alternativi današnjemu neoliberalnemu barbarstvu.
Metodologija vsebuje pregledovanje tako časopisnih člankov kot vizualnega gradiva (fotogra-
fije, karikature) in prostorske semiotike (koliko prostora je namenjenega čemu, kaj je na prvi
strani itn.) v poročanju Dela in Dnevnika o nekaterih prelomnih, kriznih dogodkih v Evropi
v zadnjih petdesetih letih.
Bila je alternativa na način, kot ga je formulirala Rosa Luxemburg (n. m.).
Gl. Eric J. Hobsbawm, Zanimivi časi, Ljubljana 2004; David Harvey, A Brief History of Neo-
liberalism, Oxford 2005.
kurza časopisnega poročanja,1 se je leto ’68 pokazalo kot posebej pomemb-
na in prelomna letnica. ’68 označuje sredino med jugoslovansko prekini-
tvijo s sovjetskim modelom socializma leta ‚48 in njegovim propadom ‚89,
in če je bil leta ‚48 Titov ne Stalinu še drzna poteza, s katero je Jugoslavi-
ja tvegala mednarodno izolacijo in marginalizacijo (preveč socialistična za
Zahod, preveč zahodna za Vzhod Evrope), je bila leta ’68 – v času največjih
uporov tako proti kapitalizmu v zahodni kot proti državnemu socializmu
v vzhodni Evropi – jugoslovanska pot v socializem, ki je (vsaj deklarativno)
temeljila na socialistični demokraciji in delavskem samoupravljanju, dejan-
ska alternativa težavam in socialnim nemirom, s katerimi sta se srečevala
tako zahodni kot vzhodni blok. Bila je alternativa2 tako nasilju pariške po-
licije in aroganci gaullističnega režima kot nasilju intervencijskih čet Var-
šavskega pakta in birokratskemu avtizmu sovjetskega režima v prelomni
zgodovinski situaciji – ko se je zaradi padanja stopnje profita končala zlata
doba kapitalistične (keynesianske) socialne države in začela socialna ago-
nija, ki je v Evropi trajala do poraza delavskega gibanja in vzpona thatche-
rizma v začetku osemdesetih, obenem pa se je začel krhati tudi državni so-
cializem sovjetskega tipa, ki pa je zdržal nekoliko let več kot zahodna so-
cialna država).3
V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako je bil zamišljen ta alternativni, de-
mokratični socializem in iz kakšnega koncepta Evrope je izhajal, na dveh
primerih, ko sta režima na vstaje in iskanje poti v demokratični socializem
odgovorila z nasiljem, v Parizu maja in v Pragi avgusta ’68. Na koncu se de-
mokratični socializem kot alternativa v Evropi ni uveljavil, zlom tako so-
cialnega kapitalizma kot državnega socializma je nadomestil neoliberalni
model – a morda lahko za nas danes, v času zatona neoliberalnega modela,
ko lahko ta ohranja svojo vladavino le še s čedalje bolj odkritim nasiljem,
poskusi iskanja demokratičnega socializma izpred štiridesetih let predsta-
vljajo naš informbiro, prve negotove, še v besede in podobe preteklosti za-
zrte korake proti alternativi današnjemu neoliberalnemu barbarstvu.
Metodologija vsebuje pregledovanje tako časopisnih člankov kot vizualnega gradiva (fotogra-
fije, karikature) in prostorske semiotike (koliko prostora je namenjenega čemu, kaj je na prvi
strani itn.) v poročanju Dela in Dnevnika o nekaterih prelomnih, kriznih dogodkih v Evropi
v zadnjih petdesetih letih.
Bila je alternativa na način, kot ga je formulirala Rosa Luxemburg (n. m.).
Gl. Eric J. Hobsbawm, Zanimivi časi, Ljubljana 2004; David Harvey, A Brief History of Neo-
liberalism, Oxford 2005.
