Page 97 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 97
Prihod Ptujskih konec 12. in v 13. stoletju
salzburška last, vendar kaže, da si je Friderik lastil več kot samo gradiščan-
ske pravice do gradu. Leta 1245 sta brata Friderik IV. in Hartnid I. preda-
la samostanu v Št. Pavlu odvetništvo ter vse svoje druge pravice do kapele
sv. Jurija, ležeče 2 kilometra južno od gradu Stein v Labotski dolini.7 Grad
sam leži v neposredni bližini samostana, samo okoli 5 km severovzhodno
od njega. Okoli leta 1120 pa najdemo v treh šentpavelskih dokumentih kot
pričo navedenega tudi Friderika »de Petra«, to je »de Stain«.8 Že H. Pir-
chegger je v navedenem delu postavil trdno domnevo, da so Ptujski, preden
so prevzeli gradiščanstvo na Ptuju, opravljali službo salzburških gradišča-
nov na gradu Kamen v Labotski dolini. To tezo sta za njim prevzela tudi
Dušan Kos in John B. Freed.9 Redkost imena Friderik v vzhodnoalpskem
prostoru pred letom 1122,10 ki jo je opazil H. Pirchegger, pa mu je omogo-
čila postaviti tudi verjetno domnevo, da je Friderik »de Petra« identičen s
Friderikom »de Bawaria«, ki je pričal leta 1106 v eni od listin, ohranjenih
v šentpavelski zbirki »Codex traditionum Sancti Pauli«.11 Friderik naj bi
bil torej Bavarec, ki je prišel najprej na področje Koroške in nato v Ptuj v
spremstvu salzburškega nadškofa Konrada I. Tudi Konrad I. je bil namreč
Bavarec, doma iz Abensberga južno od Regensburga. V luči predstavljenih
izvorov posameznih plemiških rodbin, ki so v 12. stoletju zasedle prostor
Savinjske doline, je takšen prihod le še en primer v ponavljajočem se vzor-
cu, tako značilnem za obdobje konec 11. in 12. stoletje. Takrat so člani ple-
miških rodbin iskali svoj prostor za ustvarjanje družine predvsem na po-
dročju Alp in na mejnem področju, kjer je bilo še nekaj prostora za nase-
litev. Dežela Bavarska je bila v tem času že gosto naseljena. Takšen vzorec
naselitve ugotavlja John B. Freed za omenjeni čas predvsem kot rešitev, ki
so jo izrabljali mlajši sinovi, ki niso mogli računati na matično družinsko
ozemlje in jim je bila preselitev na jug države edina možnost, da so si lahko
ustvarili svoj dom in družino.12
1245, december 13; objavljeno v: StUB II, št. 463, 576; regest v: Kos, Gradivo V, št. 872, 412.
1111–1122; v: MDC III, št. 543, 221; 1124–1138; v: MDC III, št. 590, 240, in 1124, marec
30; v: MDC III, št. 608, 248/9.
D. Kos, Med gradom in mestom, 93. D. Kos, Vitez in grad, 354. John B. Freed, German source
collections. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, v: Medieval Women and the Sources
of Medieval History, 87–90.
H. Pirchegger, Die Herren von Pettau, 3–5.
Povzeto po: 1106; v: MDC III, št. 525, 211. Celotni kodeks je nastal v začetku 13. stoletja ter
predstavlja zbirko starejših listin, večinoma vsebinsko vezanih na podelitve različnih posesti
samostanu v Št. Pavlu, kjer ta kodeks tudi hranijo.
John B. Freed, Noble Bondsmen. Ministerial Marriages in the Archdioese of Salzburg, 1100–
1343, glej predvsem poglavje Familiy Strategies, 89–146.
salzburška last, vendar kaže, da si je Friderik lastil več kot samo gradiščan-
ske pravice do gradu. Leta 1245 sta brata Friderik IV. in Hartnid I. preda-
la samostanu v Št. Pavlu odvetništvo ter vse svoje druge pravice do kapele
sv. Jurija, ležeče 2 kilometra južno od gradu Stein v Labotski dolini.7 Grad
sam leži v neposredni bližini samostana, samo okoli 5 km severovzhodno
od njega. Okoli leta 1120 pa najdemo v treh šentpavelskih dokumentih kot
pričo navedenega tudi Friderika »de Petra«, to je »de Stain«.8 Že H. Pir-
chegger je v navedenem delu postavil trdno domnevo, da so Ptujski, preden
so prevzeli gradiščanstvo na Ptuju, opravljali službo salzburških gradišča-
nov na gradu Kamen v Labotski dolini. To tezo sta za njim prevzela tudi
Dušan Kos in John B. Freed.9 Redkost imena Friderik v vzhodnoalpskem
prostoru pred letom 1122,10 ki jo je opazil H. Pirchegger, pa mu je omogo-
čila postaviti tudi verjetno domnevo, da je Friderik »de Petra« identičen s
Friderikom »de Bawaria«, ki je pričal leta 1106 v eni od listin, ohranjenih
v šentpavelski zbirki »Codex traditionum Sancti Pauli«.11 Friderik naj bi
bil torej Bavarec, ki je prišel najprej na področje Koroške in nato v Ptuj v
spremstvu salzburškega nadškofa Konrada I. Tudi Konrad I. je bil namreč
Bavarec, doma iz Abensberga južno od Regensburga. V luči predstavljenih
izvorov posameznih plemiških rodbin, ki so v 12. stoletju zasedle prostor
Savinjske doline, je takšen prihod le še en primer v ponavljajočem se vzor-
cu, tako značilnem za obdobje konec 11. in 12. stoletje. Takrat so člani ple-
miških rodbin iskali svoj prostor za ustvarjanje družine predvsem na po-
dročju Alp in na mejnem področju, kjer je bilo še nekaj prostora za nase-
litev. Dežela Bavarska je bila v tem času že gosto naseljena. Takšen vzorec
naselitve ugotavlja John B. Freed za omenjeni čas predvsem kot rešitev, ki
so jo izrabljali mlajši sinovi, ki niso mogli računati na matično družinsko
ozemlje in jim je bila preselitev na jug države edina možnost, da so si lahko
ustvarili svoj dom in družino.12
1245, december 13; objavljeno v: StUB II, št. 463, 576; regest v: Kos, Gradivo V, št. 872, 412.
1111–1122; v: MDC III, št. 543, 221; 1124–1138; v: MDC III, št. 590, 240, in 1124, marec
30; v: MDC III, št. 608, 248/9.
D. Kos, Med gradom in mestom, 93. D. Kos, Vitez in grad, 354. John B. Freed, German source
collections. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, v: Medieval Women and the Sources
of Medieval History, 87–90.
H. Pirchegger, Die Herren von Pettau, 3–5.
Povzeto po: 1106; v: MDC III, št. 525, 211. Celotni kodeks je nastal v začetku 13. stoletja ter
predstavlja zbirko starejših listin, večinoma vsebinsko vezanih na podelitve različnih posesti
samostanu v Št. Pavlu, kjer ta kodeks tudi hranijo.
John B. Freed, Noble Bondsmen. Ministerial Marriages in the Archdioese of Salzburg, 1100–
1343, glej predvsem poglavje Familiy Strategies, 89–146.
